|
|
|
|
| |
SVET IGRAČ 3
|
| |
06.09.2010
|
| |
V trenutku, ko tole pišem, sem rahlo presenečen nad zanimivo podrobnostjo – da Slovenija »kritiško dobro ocenjenih filmov« studia Pixar »ne šmirgla«. V bistvu zvenim rahlo nepošten, če nergam nad tem, saj sem konec koncev tudi sam nekaj časa nazaj »priznaval«, da nisem »tako nor« na Up, Wall E -ja, morda celo na The Incredibles, ali še katerega drugega – oziroma vsaj ne tako zelo nor na te filme, kot je večina kritikov preko luže. Še vedno pa so, po drugi strani, ti filmi oceane daleč od večinske animirane produkcije.
(Ne – ne od azijske produkcije, in ne od mnogih izdelkov, ki prihajajo iz Evropskega konca. Strah(ovi) v temi ali tale zadnji »Kinodvorov«, Skrivnost iz Kellsa, sta navsezadnje oceane daleč od Pixarja – ali po tehniki ali pa po tem, kar imata za povedati, če ne po obojem.)
Podrobnost, po kateri se ustvarjalci Sveta igrač 3 ločijo od mnogih ustvarjalcev otroških filmov, je predvsem ta, da se s pozornostjo, dobrim spominom, melanholijo, a brez epske tragike, zavedajo dejstva minevanja časa, pa tega, da minevanje časa premore posledico -spremembo stvari. Tu se nahaja njihova grenka sladkost. Ne bežijo od sveta, smrtnosti, minljivosti, sprememb, čeprav po drugi strani zaradi tega dejstva ne žrtvujejo drobcenih komičnih fines, finih smešnih idej tiste vrste, za katere ponavadi rečemo, da gredo preko glav dojemanja najmlajših, a ohranijo čar ogleda starejšim. »Trojka« je potrebovala precej časa, da me prepriča; film sem začel gledati s svetim kritiziranjem v smislu, »kaj res rabim gledati risanko o igračah???«, a nazadnje sem pred ekranom relativno prikovan obsedel. Ustvarjalci ne naredijo ničesar takšnega, česar nikakor ne bi pričakoval – zelo se držijo utečenih, predvidljivih scenarističnih steza; toda kar »počnejo«, je vsaj solidno. Smiselno, dobro prilepljeno skupaj. Preprosto rečeno: svoja deteta bi z veseljem peljal na tak film, in vem, da tudi sam časa ne bi štel za izgubljenega, in vem, da bi se imel o čem za pogovarjati po filmu. Po Marmaduku in Mačkah in psih se ga lahko kvečjemu napijem v iskanju izgubljenega časa; zelo možno, da bi dal alkohol še otrokom.
Svet igrač 3 je še vedno bližje filmskemu pišu kot hurikanu – prevečkrat je preveč preprost – a če bi vsi piši imeli toliko šarma ter truda, podpišem nujno dozo hlajenja vsak dan.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
| |
KARATE KID
|
| |
30.08.2010
|
| |
Težave z verjetnostjo se začnejo kar kmalu. Skorajda nemogoče si je predstavljati, da bi kitajski otroci, pa čeprav v Pekingu, napadli vrstnika / tujca, malo kasneje pa še precej starejšega Kitajca. Sploh, ko še kasneje nepričakovano pokažejo lastnost »častnega spoštovanja«. To je en od tistih filmskih trenutkov, ko bi poskusil reči scenaristu – zdaj pa se odloči, eno ali drugo. Ali eno ali drugo, oboje zajema določene posledice. Oboje ne more biti.
Verjetno ni naključje, da takšna »fantazija« pride iz vrstic istega scenarija, ki seli Američane iz »Detroita, v katerem ni nič«, na Kitajsko, obenem pa jim ne poda niti trohice dojemanja kulture, v kateri so se znašli – lik matere je naravnost neprebavljiv - čeprav jim zlahka podari sposobnost, da »izprašijo zadnjice« lokalcem. Mali Jared Smith, ki igra predvsem na karto ljubkosti, je tu še najmanj kriv – ima pač bogate starše. Film je prepočasno ponavljanje zgodbe na uspeh obsojenega nepričakovanega »outsiderja«, ki nekaj strasti pridobi z vedno solidnim Jackiejem Chanom, pa s koncem, ki pa, spet, po drugi strani ne more preživeti brez naravnost histeričnih posebnih efektov. Lahko rečete, da ta zadnji udarec simbolizira tisto, kar ZDA še imajo: dobre distribucijske poti za svojo kulturo in posebne efekte.
Kitajci so uspeli v produkcijo vnesti nekaj lepih panoramičnih slik svoje dežele. Vsaj nekaj.
Ocena: 4 / 10
|
| |
| |
| |
PLAČANCI
|
| |
21.08.2010
|
| |
Nisem prepričan, če bi se hotel soočiti s Stallonejem s tole kritiko v roki. Predstavljam si, da bi me ignoriral; raje imam to, kot pa da bi si mišičnjak hotel vzeti čas zame. Pod »čas zame« si predstavljam prijateljski kontakt njegove desnice z mojo, pri čemer jaz pristanem v smetnjaku kakšnih deset metrov stran. Kako napišeš kritiko nekoga, čigar sama filmska zgodovina ti lahko povzroči glavobol, če že ne bolečine, vredne bolnišnice in operacije?
No... tako, da jo pač napišeš.
Film kaže znanje nekoga, ki je preživel življenje v džungli osemdesetih, in prišel iz te džungle s praskami, a cel, celo slavljen. Pozna sodelavce in jih ceni. Koreografiral in snemal je vojne, ne le bitke. Bil je soočen z detajli mnogih moralnih dilem. In želi dati oboževalcem, kar hočejo, in jih ne utrujati. Verjetno se tu nekje najini poti ločita.
Cenim »zanesljivo roko« kontrole nad materialom in celo, kljub samemu sebi, čutim navdušenje nad historičnostjo slavnih imen v filmu. Tole niso plačanci, to so expendables – tisti, ki se jih lahko znebiš; no names, kaskaderji. Pomembna vloga v historiji filma, a nikoli cenjena; še manj cenjena kot komedija, mlajša sestra, vlačuga resnejše drame; zasramovana, omadeževana; tole je njen »povratek«. (To je le delna resnica, kajti junaki v filmu so vendarle zvezdniki, ne kaskaderji.) Skupaj z vsem mačizmom, testosteronom, preprostimi dilemami, eksplozijami. OK. Vse to zadnje me delno zmoti, a me ne zmoti tako zelo kot nekaj drugega. Ne znam obdržati pozornosti pri bitki, ki pri Stalloneju traja več kot dve minuti. Empirično sem si dokazal, da ni problem v samem dejstvu bitke – prepričala sta me Cuaron in recimo Greengrass – problem je v tem, kaj je vredno bitke, in kako je posneta. Stallone me tu izgubi. In tako – v filmu, ki me je »znal zabavati«, ki me je osupnil s prezenco Mickeya Rourkea – je vseeno preveč »dolgih bitk«, da bi ga res hvalil.
Udari, S.S.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
| |
HIBRID
|
| |
15.08.2010
|
| |
Znanstvenika sta nekoliko naivna in način, kako je prikazano njuno delo, ni povsem verjetno. Vzrokom za poskuse, kakršne izvajata, verjamem – morda je nekoliko nesubtilno, da se znanstvenica sama poimenuje za NERDA (in nam tako podari misel, da bi najraje imela otroka brez fizičnega kontakta....), a tudi to je možno kupiti. Režiser je v mnogih stvareh izredno natančen – posebni efekti so podrobnjakarski, in gibanje umetno ustvarjenih stvorov relativno »tuje«. (Mnogi ustvarjalci sicer niso premišljeni v tem pogledu.) Igra je zanesljiva, in še ena dobra stran – film se ne »ustraši« potrebe, da privede zgodbo do konca. Tole je relativno dober film, ki stopa natančno proti trenutnemu trendu grozljivk, in stvari, v katerih »zgreši«, se nahajajo na nivoju, katerega večina grozljivk sploh ne doseže. Torej... skorajda je bizarno, kako film, ki tako zelo temelji na »psihologiji«, ne zna motivacijsko utemeljiti nekaterih dogodkov. Zelo dvomim v kasnejše obnašanje »očeta«; zgodi se, ker so to »hoteli scenaristi«, ne pa »lik«. »Ideja« je, da dobimo Frankensteina, Freuda, de Sada ter »Knjige o starših in otrocih« v enem paketu. Ideja je, da razumemo, kakšne spremembe prinaša znanost s ponujanjem »spremembe spola« in »umetne osemenitve«... ter morda prihodnjih, še bolj nenavadnih nadomestkov za starševstvo. Govori nam, da »znanost« ni nevtralnost, in da je »zakaj« tudi v primeru znanosti izredno pomembno vprašanje. Vse to je »globoko«, vendar ne pride do ravni prepričljivosti. V »realnosti« bi večina verjetno uničile izdelke, ali pa jih mnogo bolj varovala, že mnogo prej, in tako tudi potacala drugo slabost tegale izdelka tj filma – to, da se zdi, da film ves čas svojega trajanja preveč taca na mestu vprašanja: nadaljevati ali prenehati.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
| |
IZVOR
|
| |
28.07.2010
|
| |
Spet sem na tistem položaju, ko se moram truditi, da ne bi namesto o filmu pisal o pisanjih drugih o filmu. Zakaj kritiki »padejo« na Izvor?
OK. Res je, da se ustvarjalci igrajo s koncepti o spominu, sanjah, željah po »vdoru« v intimo druge osebe, nemogočnostjo tega... in to so koncepti, ki so preprosto na višjem nivoju pronicljivosti kot večina »poletnih blockbusterjev«.
Ampak, hej, tako malo je potrebno, da se znajdeš na višjem nivoju inteligence od poletnih blockbusterjev.
Popolnoma jasno je od prvega trenutka naprej, da se bo šlo za film, ki nas bo preigraval – v smislu, da naj ne bi vedeli, kaj je res in kaj ne, kaj je realnost in kaj sanje. Že ta »tema« - odločitev za to, kaj je »pomembno« - ni preveč zanimiva. Prav tako je jasno, da če je režiser tak, da količkaj da nase – in Nolan je tak režiser – bo konec negotov. Da bi me potegnilo naprej, bi moral film imeti dovolj detajlov, dovolj izgrajenih likov. Pa tega nima. Na nek način sem postal odcepljen od filma že na samem začetku, ko junaki rečejo, da »je nemogoče ali vsaj težko vcepiti idejo v osebo.« Hotel sem zaklicati, Hej, Nolan, zbudi se! Živimo v svetu, ko so vsakovrstne ideje vcepljene v vsakogar dnevno. Preko tega učinkuje ekonomija. Preko tega učinkuje politika. Zakaj si izmišljaš tako vehemente labirinte, ki potrebujejo ZF, ko pa se vse to dogaja sedaj in to na mnogo bolj enostaven način? In še jaz v tem trenutku pretiravam. Vcepljanje se dogaja s pogovorom. Z branjem. S ponavljanjem besede. S ponavljanjem slike. Ne z vsem tem katedralno nemogočim zidanjem stolpov iz kart. Tu se film zame na nek način konča.
Nolan zame postaja mojster spreminjanja preprostih vprašanj v filme, ki pokajo od prenapete zakompliciranosti ter občutka krivde. Izvor je druga verzija vprašanja o »piscu, ki je sanjal o metulju, in po prebujanju ni vedel, če je metulj, ki sanja, da je človek, ali obratno.« Če ste prebrali ta stavek, ne rabite gledati Izvora.
A da se napisati več. Kako so dogajanja v filmu predvidljiva. Kako so dialogi leseni (da je ekipa profesionalcev »uspela« v svojem načrtu, razumemo po tem, da navidezna tarča na koncu glasno izjavi.«O, oče je hotel, da sem sam svoj človek.« O moj bog, naivnost.) Kako je definicija besed motna: film ne razlikuje med sanjami, sanjarjenjem, željami, spomini. Kako je psihologizacija oseb malomeščanska. Kako je čudno, da v filmu o sanjah ni nobenega seksa niti želje po seksu. Ajajaj! Kako je zanimivo, da tedaj, ko scenarist polaga besede v usta junakov, in ko naj bi junaki govorili o sanjah, imam pravzaprav občutek, da govorijo o filmu in montaži – zagotovo pa ne o življenju.
Jah, geekovski film pač – zame očitno drug svet.
Ocena nad povprečno je tu predvsem zaradi ambicije.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
|
