|
|
|
|
| |
PREPROSTO ŽIVLJENJE
|
| |
24.05.2012
|
| |
(Preprosto življenje oziroma Tao Jie je otvoritveni film festivala Kino Otok, ki se začne v sredo, 30.5.)
Da, igralca sta odlično uigrana, in film je tako vodotesno odporen na cinizem, da ga je že zaradi tega težko ne občudovati. Na nek način je kakor verzija filma Albert Nobbs, ki pa ji popolnoma verjameš. (Res je, da ni preoblačenja, a tudi "sestra Tao" je "oseba v senci", ki si drugega kot ostati v senci ne želi - toda obenem premore specifične lastnosti, ki sem med sabo "skladajo", in živahnost, in dojemanje ljudi ter sveta okoli sebe: ni neverjetno naivna. Ravno obratno, povsem prizemljena je. O teh razlikah in podobnostih se da povedati več, a naj se ustavim.)
Film Preprosto življenje je z nekaj osnovne kitajščine relativno preprosto razumeti. Skoraj vsi dialogi filma so sestavljeni iz najbolj vsakodnevnih možnih nagovorov, iz "formalnosti", iz "puhlic". "Podarim ti tole"...."Ne, preveč prijazen si..."...."Ne skrbi, prejmi to darilo, najej se..."..."Kaj boš jedel?"..."... "Ta hrana, tista hrana...."... "Si poročen? Zakaj ne?" .... Na nek način bi bil tale film izredno sredstvo poučevanja kitajščine. In na nek način je tole prikaz življenja v Hong Kongu (ali, konec koncev, na Kitajskem), kolikor ga lahko in kakršnega lahko dojame tujec z začetnim znanjem jezika. Prikaže okoliščine, ki bodo tukaj obkrožale tujca z začetnim znanjem kitajščine. To pomeni, da lego kockarska magija sestavljanja kitajskih besedic mnogoterih pomenov (skupaj z njihovimi zgodovinskimi koreninami) ni nekaj, kar vam bo ta film prinesel; film vam ne more prikazati gostobesednost in možnost besednih iger tukajšnje resničnosti. Ne more vam prikazati modrost v besedičenju (v kateri bi se lahko utopili.) To je v redu.
Veliko življenj in veliko življenja nasploh je sestavljenega iz teh formalnosti. Kar film uspe prikazati, je, koliko so te formalnosti "resno mišljene" - sploh tukaj - in kako se lahko življenje na mnogo različnih načinov ovija okoli teh formalnosti. Na nek način se gre za pristno etiko tukajšnih ljudi.
Tao Jie ali sestrica Tao je amalgam vsakodnevnih oziroma tako zelo površinskih besed in dogajanj in likov, da v tem "lebdenju" po površini postane... globok. (Da, zveni kot nekaj iz knjige Terryja Pratcheta, a je res.)
PETER ZUPANC
|
| |
| |
| |
TEMNE SENCE
|
| |
18.05.2012
|
| |
Kaj se je zgodilo s temlem filmom? Poroka med staro soap opero, takšnimi igralci, Deppom kot "dobrim vampirjem", piscem spoofov na račun Jane Austen ter hišo nevklopljenih pošastnih potomcev... zveni kot poroka v nebesih. Burton bi moral takle film posneti v redu, pa če sproti sanja. In zdi se, da je na koncu počel prav to - vmes veliko spal in sanjal.
Scenarij je sestavljen iz veliko smešnic in le malo razvoja dogodkov ali karakterjev. Večino likov je zelo enostranskih in "takoj" veste, kaj predstavljajo - in nikoli ne začnejo predstavljati nekaj drugega. Ali pa začnejo predstavljati nekaj drugega preveč na hitro. (Ne morete imeti Chloe Moretz, kako proti koncu filma izjavi "Sem pač volkodlakinja, pa kaj?", ne da bi ji dali nekaj predzgodovine; nekaj, zaradi česar bi gledalcem bilo mar. Ja, vem, večina nas, ki pišemo o filmih, se še preradi naslanjamo na to idejo "empatije do likov", in včasih pretiravamo. Ampak tole je šolski primer. Verjamete ali ne, tam na začetku filma, na skupni večerji, ko Chloe rola žametni rock in "čudaško pleše" v ozadju, sem skoraj slišal Burtonov glas, kako zaspano pravi:"Chloe, čudaško pleši v ozadju." Gre se za isti problem. Zakaj punca pleše? Ker je zaradi drugih starejših filmov to postala oznaka čudaškosti. Ne zaradi njene osebne predzgodovine. In ker vem, da se gre za slabo skopirano "oznako", mi ni mar. In ker mi ni mar, slišim režiserjev glas, kako narekuje sceno. In če slišim režiserjev glas, kako narekuje sceno... damn it. Filma ni.)
Film zelo pazi, da Depp zgleda fajn oboževalcem. In film se zelo poklanja originalni zgodbi. (vsaj, kolikor sem o njej bral na netu. Prosim. Gre se za staro soap opero, dolgo tisočletja, namenjeno gospodinjam. Ne, ne bom je gledal.) V nobenem trenutku ni videti, da bi nekdo rekel, fantje, punce, šit, tole je film, zapravljamo milijone dolarjev, glave skupaj, cut the crap! Dajmo gledalce utopit v gotski poeziji, polni črnega humorja, polni nujnih idej o smrti in življenju, presežimo vse žanre, povejmo zgodbo, ki bo imela smisel še čez sto let, --- zakaj pripovedujemo to zgodbo? No, zakaj?
...
Tišina.
Videl sem sliko igralca, ki je igral prvega Barnabasa. Nekaj zdelanega je v njegovem trdem čelu, čudnem pogledu. Nekaj nevarnega, neprebavljenega. Ne vem, morda je tisti dan imel bolečine v želodcu, a fotka zgleda fajn. Veste, kako v primerjavi s tem zgledajo fotografije Deppa iz tega filma? "Glejte me, kako sem tokrat našminkan!"
In na nek način to pove vse o filmu. Lepo je našminkan.
Depp zadnje čase zelo pojenja. Prvemu Piratu so sledile skice istega pirata. Rum Diary, pa tisti pozabljeni film z ono, kako ji je že ime, Jolie. Moral si bo najti pravi izziv. Burton mu ga tokrat ni ponudil. In po tem filmu je vprašanje, če Burton še sploh ima kaj ponuditi.
Ocena: 4 / 10
|
| |
| |
| |
MLADENIČ V MODREM
|
| |
13.05.2012
|
| |
Ta dva sta torej sveža policaja, ki ne znata Mirandinih pravic, in ne znata streljati, in ipd.
Kmalu lahko vržete skozi okno idejo, da se bo karkoli v filmu zgledovalo po čem resničnem.
To je vsaj do neke mere problem. Hočem reči, še Policijska akademija je imela izgovor, da je začela trenirati vse tiste nenavadne sadove človeštva. Komedija je žanr, ki potrebuje neke vrste vkopanost v realizem - bolj kot drugi žanri. Romanca, akcijski film, grozljivka... temelji so lahko kakršnikoli, ker se "resničnost" išče v drugih sferah. Smeh pa je odvisen od poznavanja pravil igre. (Mimogrede, serija Tretji kamen od sonca je odličen primer - junaki so, fantastika, nezemljani, ki se nenehno spotikajo ob zemeljska družbena pravila. Predstavljajte si, da ne veste, kako deluje človeška družba. Ker nikoli ne bi razumeli, kaj je narobe, bi za vas serija postala "misteriozna".)
Ampak v redu. Nazaj k 21. Jump Street. Ostanejo nam torej smešnice. Niz na niz.
Smešnice zajemajo homofobijo in homoerotiko, pogosta omenjanja penisa, veliko dogajanja na straniščih, "smešna" jemanja drog, in zaljubljanje v srednješolko s strani policista. Vav.
Mislite, da se zgražam nad vulgarnostjo ali čim podobnim? Morda bi se, če bi me kaj prebudilo iz nenehnega dremanja med ogledom filma. Humor gre ponavadi nekako takole - "fanfarasta" glasba, upanje v očeh obeh policistov, da bosta pojezdila prvi nevarni nalogi naproti - uh, le kdo sanja o tem? - in v naslednji sceni - policista na kolesih na patroli parkov sredi belega dne. Ne, tega res nisem pričakoval. Tega nisem še nikoli videl. Kakšna domišljija!
Zakaj natančno tale film dobiva tako velike ocene na internetnih portalih preko luže? Gre se le še za eno belo sanjo vrnitve v neodgovorna mlada leta s sposobnostmi in znanji starih let.
Sam se počutim izredno darežljivega s tole oceno.
Ocena: 4 / 10
|
| |
| |
| |
MAŠČEVALCI
|
| |
09.05.2012
|
| |
Veste, na kaj me je nazadnje vse skupaj spomnilo? Na nek način je celoten film Maščevalci podoben podaljšani sceni iz Policaja iz Beverly Hillsa (Beverly Hills Cop); tisti sceni, v kateri je nenadzorovani Eddie Murphy tik pred tem, da ujame skupino preprodajalcev, medtem ko se podi po ulicah v tovornjaku, ki razbija vse pred sabo. Brezobzirno razbijaško, a z določenimi sivimi barvami, neke vrste šarmom, in veliko širokoustne komedije - draži vas, da je karkoli v filmu lahko finalno, a nazadnje ni. To je v enem stavku "ton" celotnih Maščevalcev. In morda je poosebljenja tega tona tisti lik, ki med vsemi superheroji zavzame mesto največjega spektakla, namreč Hulk. Hulk je tokrat skoraj neverjetno zabaven - apoteoza tiste scene iz Indiane Jonesa - - - most, kung fu, pištola in bam!
Hulk je pištola.
In ja, na nek način so Maščevalci Indiana Jones tem generacijam. Temu se klanjam. Zato je ocena tako visoka.
Ampak... resnično ne verjamem, da film vizualno tlakuje pot novim superherojskim podvigom. Morda so tiste jeklene ribe sredi Manhatna malce poetične, a če bi bile bolj Dalijevske in manj Michael Bayevske, bi bilo res odlično. Zakaj vraga morajo te ribe flirtati z jeklenostjo in tehnologijo? Oh... morda vem, zakaj. Nekaj prebranih komentarjev na internetu omenja, da bodo Maščevalci "povzročili orgazme oboževalcem". Torej ribe morajo flirtati s tehnologijo, ker se nerdovski oboževalci ne razmnožujejo s seksom, temveč s pogledom na gadgete. Hm....
OK, film dokazuje, da je možno združiti toliko različnih moči in ostati "zabaven". Tekoč. Ne tako zelo dolgočasen. A še vedno premore preveč suhih didaktičnih visokih govorov in vsaj nekaj scen, ki nimajo nobenega smisla, razen da so poljubljanje nerdovskih mozoljev. Borba med Iron Manom in Thorom pa Lokijevo čakanje na rezultat je en od teh. (In ja, vem ,da je Loki "imel razlog" za čakanje. Kao. Whatever.) In zakaj vraga ne morejo ubiti katerega od superherojev? Ali ne bi bilo to mnogo bolj zanimivo? Naj se vse vrže skozi okno. Bring on the real chaos!
Dokončna osebna ocena je v popolni odvisnosti od tega, koliko oboževalskega občudovanja prinesete na tnalu teh možicljev, ki se v spodnjih hlačkah podijo za alkoholnimi sanjami vseznanja in veličine, sproti pa rešujejo težave, ki jih ni.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
| |
KOČA V GOZDU
|
| |
01.05.2012
|
| |
Naravnost šolski primer scenarija v stilu "volk sit, koza cela". Tale film ima vse, zaradi česar je gledalec popkorn grozljivke lahko navdušen. Mlade igralce, lepa telesa, kri, gravž in seks (seveda le do kulturne in skoraj vsem primerne mere). A scenarij naredi tudi korak naprej. Igra se s to formulo - direktno jo prikaže. Komentira fascinacijo z gledanjem lepih teles, kri, gravža in seksa. Gledalca postavi v vlogo gledanje samega sebe, kako gleda lepa telesa, kri, gravž ipd. In iz teh trenutkov pride največ "groze, pomešane s črnim humorjem". "Veš, kaj počneš, a še vedno se ne moreš upreti temu." V bistvu film komentira zasvojenost z določeno vrsto slike; "razgali" kulturni fenomen v precej neposredni maniri. Zanimivo, da je v tem smislu zelo podoben The Hunger Games - ki se tudi igra z idejo, da so mladi žrtvovani na tnalu želja in potreb starejših in da so igro sprejeli kot popolnoma normalno. (A pravzaprav je Koča v gozdu mnogo bolj "kredibilna"; pravilom sveta, v katerega je postavljena, lažje verjamete.) Zanimivo, da sedanji čas tako rad eruptira tovrstno idejo. Spominjam se Davida Lyncha in njegovega Mullholand Drivea. "Stari obvladujejo svet z nenehnim ponavljanjem starih idej". Joss Whedon, scenarist tega filma, vsaj "pove", da se gre za stare ideje - le ideje - kar pomeni, da ni nujno, da ne bi bile spremenjene. Koča v gozdu navsezadnje ne ponuja odgovora in tista zadnja scena pokaže vsaj za malenkost preveč - na srečo bi lahko pokazala tudi mnogo preveč - tole je še vedno, vendarle, predvsem lahkoten "flick". A prebavljiv, zabaven, tekoč.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
|
