|
|
|
|
| |
LJUBEZEN IN DRUGI ZLOČINI
|
| |
24.01.2009
|
| |
LJUBEZEN IN DRUGI ZLOČINI
Stefan Arsenijević se kot glavnega in izredno racionalno uporabljenega orodja pri filmu poslužuje enega pomembnega spoznanja, spoznanja, ki ga večina »romantičnih filmov« ne upošteva ali pa postavlja v ozadje, čeprav je v resnici bistveno. »Ljubezen« je odvisna od »timinga«. »Ljubezen« zahteva dve osebi, ki morata imeti isto željo v istem času. Stvar zveni tako preprosta, tako osnovna, da jo je skorajda banalno napisati. Scenarij gre naprej od tega spoznanja – gradi na njemu. Veliko ljubezenskih zgodb z zelo različnimi timingi je posejanih po filmu. Konec koncev, ali morda celo najpomembneje, je tu celo »timing« mesta, ki se »pravkar zgrajuje«, pa obenem že daje občutek mesta duhov, praznine – nekaj, kar se šele rojeva, je že izgubljeno v preteklosti, je že obsojeno na izpraznitev; in prebivalci so ljudje, ki ne vedo, kaj početi – niti s svojo preteklostjo, niti s svojo prihodnostjo. Ljudje, ki so potrganih kril pripeti v album, ki si ga niso izmislili. In edino pošteno je, da je ljubezenska zgodba – rdeča nit - takšnega filma tista med osebo, ki pravkar reže vse vezi s preteklostjo, ki se poslavlja, ki je edina zbrala pogum, da se »rodi na novo«, in osebo, ki povsem živi v preteklosti, katera se ji, šala mala, niti ni zares zgodila. Kaj bi bilo, če bi se »dobila« prej? Bi se sploh »lahko« dobila prej? Je njuna »ljubezen« zanj le prvi požirek iz kupe prihodnosti, ki si je nikoli ne bo privoščil, in zanjo zadnji požirek iz kupe preteklosti, za katero se vendar ne more upreti, da je ne bi vsaj do neke mere ljubila, preden jo dokončno odreže?
Bral sem o zaključkih, ki jih menda izzove Ljubezen in… Nisem prepričan, da film ima zaključek; ali pa vsaj ne zaključek v stilu »ljubezen premaga vse«. Tule je problem definicij – in beseda ljubezen je za definicije zelo zajebana. Vsak bo rekel, da vsi vemo, kaj je, in ko bo moral ta stavek, »vsi vemo«, pretvoriti v konkretne besede, bo nazadnje, če je le fer do sebe, obupal, ker bo vsak pridevnik, ki se ga posluži, zahteval le nove definicije, nazadnje pa bo rekel, »hej, pa saj to čutiš… ali ne?« Ja, pa je res? A čutiš? Kaj pa čutiš? Pa kaj potem, če čutiš? Kakorkoli že, film je prej prst, mehko in z občutkom, položen na točko nekaterih najbolj težkih odločitev, kar jih lahko kdo sprejema. Ali gre Anica sama na pot v prihodnost ali pa »spremljana v duhu«? Ali bo karkoli od tega njene prihajajoče odločitve olajšalo? Ali pa bo le priletela nekam, kjer ji bodo na drug način potrgali krila in jo pribucikali v drugačen album? Všeč mi je, da lahko (upam, da upravičeno) mislim, da se Arsenijević ni odločal; zdi se, da ima raje preteklost, čeprav utvarno, toda vseeno ni povsem proti vsemu, kar čaka njegove junake (in nas). Edino, kar ostane brezkompromisno resnično, je slednje: ljubezen je odvisna od timinga.
Ostalo bom prepisal: neopazno« posnet, pri čemer mislim, da se ne gre »snemalne estetike« za ceno privabljanja pozornosti gledalca z zgodbe, odigran z občutkom, in filigransko spleten.
Ocena: 8 / 10
|
| |
| |
| |
ZAMENJAN
|
| |
17.01.2009
|
| |
ZAMENJAN
Rekel sem že prej, torej bom ponovil: filmi Clinta Eastwooda se že nekaj časa ukvarjajo z istimi tematikami. Tematikami »grešne preteklosti«, želje po odpustku; Clint negira mačizem in vse tisto, kar »ga je naredilo«, kot da bi se za to preteklost rad odkupil. Hitro mi postane dolgčas, zato s to taktiko nisem fasciniran, ampak v redu – filmi (kot druge stvaritve) so vedno pomembni (tudi) zaradi načina, kako tematiko obdelajo.
Clintovi filmi so filmi »delovnega človeka«. On ne pride do kamere, da bi se zafrkaval ali nakladal, prišel je, da opravi delo. Ve, kako izbrati zgodbo, ki se bo dotaknila bazičnih čustev, in zopet, skuša se izogniti vsem nepotrebnim podatkom, ko pripoveduje to zgodbo. V primeru Zamenjanega ta pristop pomeni nekaj tveganih odločitev: izginotje malega Collinsa je tesno povezano s serijo umorov, ki se jim reče Winevile Chicken Coop Murders - serijski morilec je umoril najmanj 20 otrok. Clint je izpustil pedofilijo in druge grozljive podrobnosti umorov (mati morilčevega pomočnika je bila v resnici njegova stara mama, družina je namreč hotela prikriti, da je prava mama bila hčerka pomočnikovega očeta). Izpustil jih je, ker bi sicer Collinsova usoda, še bolj pa boj njegove matere, bila zasenčena s temi dejstvi. Kljub izpuščenim podrobnostim pa se film enostavno ne more izogniti stika z »veliko večjo zgodbo«, ki po drugi strani diši po Americani, po »podžanru« serijskih morilcev, ki ga vedno bolj jemljem kot fascinacijo, ki pride in gre z leti. Sam sem bil pred časom jedec tega podžanra. Zodiac je prišel ravno v pravem času – ko sem podžanr že sam demistificiral, je piko na i postavil Fincher. Clintov film mi enostavno preveč leze na breg Zodiaca, ne da bi kdajkoli tja zlezel, ko pa neha plezati tja, postane Zakon v Los Angelesu / L.A. Law. Nič od tega me ne vznemirja.
Mati je Angelina Jolie. Z njo imam težave. Karkoli naredi, ne more prikriti, da ima velik ego, da je dete moderne družbe. Šminka in frizura lahko spadajo v leto 1930, ampak njena drža in sij v očeh spominjata na Laro Croft. Za boj s patriarhatom Collinsova morda mora postati Lara Croft; OK. Na njeno zgodbo, zgodbo Collinsove, reagiram, a spet, nič ne vidim takšnega, kar bi me spremenilo v oboževalca. Been there, done that. Morda je spet problem v »bazičnosti podajanja« informacij. Clint računa, da nam bodo obrazi udeleženih povedali vse o njih. Ampak tukaj postanem radoveden in hočem vedeti več. Zakaj prečastiti fura te redne radijske oddaje, ki psujejo policijsko delo? Kakšna je njegova zgodba? Kakšna je zgodba policijskega načelnika, velikega mačota? Preveč enostavno je iz vsake zgodbe izpustiti vse, kar stoji »objektivnosti« na poti, in ustvariti polje, v katerem različni – izmi rojijo kot muhe. Tole je film za tiste, ki iščejo priložnost, da lahko uporabljajo besede kot »feminizem«, »policijska kontrola«, ipd. Film za nagrade. Če pa bi bile povedane vse podrobnosti, bi nam ostali ljudje, ki ne znajo ustaviti lastne nagone, in ljudje, ki mislijo, da delujejo pametno. Vidite, gre se za dvom – in Zamenjan je film, ki se pod klasičnimi Clintovimi tematikami ukvarja z dvomom. Ljudje dvomijo v policijo. Collinsova dvomi v identiteto sina. Moški dvomijo v mamo. Policija dvomi v umore. Collinsova dvomi, da je njen sin mrtev. V filmu, kot je ta, se nazadnje gre le za to, kako daleč seže ta dvom – kako obširen je. In sem spet pri Zodiacu. Zodiac je zbujal dvom v zmožnost prepoznavanja storilca, dajanja sodbe in smisla kazni, Zamenjan pa vzbuja le dvom v šefa policije.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
| |
Prvi jok
|
| |
09.01.2009
|
| |
Prvi jok
V bistvu sem počasen. Praktično od začetka me je na filmu motilo toliko stvari, da nisem znal izbrskati tiste osnovne. Misel se mi je naravnala na »ameriške hipije« - besede njihove bodoče mamice so mi kožo kar kodrale. Film se najbolj ustavlja prav pri njih in pri porodnišnici z delfini; dvema najbolj intenzivno new age izkušnjama. Porodnišnica z delfini uprizarja stresanje negativne energije s sebe pred porodom. Vav! In zakaj je že to dobro – to pomeni, da otrok nikoli ne bo padel, da mu ne bo izpadel zob, da se mu ne bo zlomilo srca, in da je manj verjetnosti, da na koncu življenja umre? Na podlagi teh »dokazov« sodim, da je film, poleg tistim, ki so pred porodom, v misli nanj ali so ga pravkar pustili za sabo, namenjen New Ageovcem. Kakorkoli obračam, nisem ciljna publika. Sem pa filmski kritik, čeprav počasen, in po pol ure filma so mi stvari postale povsem nejasne; rad imam tuje kulture v vsej njihovi pojavnosti, torej bi mi vsaj nekaj pri Prvem joku moralo biti všeč. In potem razsvetljenje. Problem je ravno v tem: filmarji se sprehajajo po vseh državah sveta (koordinacije, potrebne za ta projekt, si sploh ne znam predstavljati), a o nobeni državi, kaj šele mamici, ne izvemo praktično ničesar – razen nekaj skopih besed, ki bi prav zlahka bile pobrane iz enega od tistih turističnih vodičev, ki so opise preplonkali iz Wikipedie pred desetimi leti. Hej, Prvi jok je film, ki naj bi približal, torej »humaniziral« izkušnjo rojstva – in obenem film, ki ne pove ničesar oprijemljivega o nobeni od oseb, ki so v ta rojstva vpletene. Zato je rezultat obraten. Po 45 minutah sem se že počutil nekako tako kot tisti ginekolog iz Hošiminha, ki mu gre čez roke, koliko, 40 porodov na dan? »Glej, pa je popnil ven še en.« (Pogled na uro.) »Koliko še do konca izmene?« Čista dehumanizacija. Razlika med njim in mano je v tem, da je on aktivno vpleten v dogajanja; jaz pa pasiven. Puh.
Dodatno težavo predstavlja sinhronizacija. Glasovi so nepripravljeni, zelo negotovi, tehnično je zadeva slabo izvedena (če zadaj slišim originalne glasove, »ni dobro«); poleg tega si zdaj že nekaj časa predstavljam, da obstaja vsaj »tihi dogovor«, da se sinhronizirajo filmi, ki so namenjeni najmlajšim. Ja, že, Prvi jok je film, »ki bi naj bil dober za otroke«, a v praksi ne verjamem, da bi katerikoli zmogel interesa, da zdrži 90 minut. S to odločitvijo film, ki ima že itak malo publike, izgubi še nekaj glasov.
Ocena: 3 / 10
|
| |
| |
| |
AVSTRALIJA
|
| |
01.01.2009
|
| |
AVSTRALIJA (AUSTRALIA)
Ko je Roger Ebert za Avstralijo napisal, da je »film v pravem pomenu besede, z vsemi pomanjkljivostmi in dobrobitmi, ki jih ta oznaka prinese,« se mi je zdelo, da vem, kaj naj pričakujem. Ebert mi sicer ni zanesljiv; znal je dobro oceniti filme, pri katerih bi sam najraje odkorakal iz kina, in znal je preprosto ne razumeti filma, ki je meni bil blizu. A ta stavek je zvenel kot nekaj, kar bi lahko napisal sam. Dvoril je mojim asociacijam.
In dobil košarico
Film je zmešnjava. Takoj na začetku dobimo en lep off voice in sceno, ki napoveduje nenehno obvladovanje kamere. Potem dobimo Vaudeville. Muzikal - burlesko. Dolgo časa – prvih 45 minut filma? – se stila izmenjujeta. Nekaj časa napeljevanje na muzikal, nato na epsko romanco, pa spet nazaj, vmes na western, itn; zadeva je moteča, ampak za preskoki brni neka manična energija, kar je bolje kot nič. Kako zelo je to pravzaprav še v redu, najbolje pokaže zadnjih 45 minut filma, kjer je stil kamere skorajda pozabljen, vsi žanri se zlijejo v romanco, kateri kot bergla stoji ob strani reševanje domačinov, glasba, ki bi se jo muzikal sramoval, pa pumpa čustva v nas, kot da bi Buz rekel, »Prosim, jaz ne morem več, moj postmodernizem se je izgubil in razpršil pod težo vseh stranskih vej te zgodbe, lejte, jaz bom malce legel, naprosil skladatelja, da nabija, vi pa ČUTITE!« Jaz si mislim, ne morem več, Buz, daj mi malo pavze!, on pa kar, manični režiser z obkladkom na čelu in preveč posnetih kolutov filma okoli sebe, vpije, Nabijaj!, Čuti!, in daje takt s psihotičnim trzanjem zgornje ustnice.
Ah.
Da povem to na normalnejši način: ne dati naslova Avstralija. Odločiti se za eno tematiko: (verjetno Aboriginsko, ker si to zasluži. Pa magari skozi fantasy – kar tale film itak, navsezadnje, je.) Film skrajšati na normalno uro in pol. Dati Nicole Kidman dopust in, če se že Buzu tako zahoče, snemati filmčke o tem, kako se Jackman kopa, v njegovem prostem času.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
|
