|
|
|
|
| |
KNJIGA ODREŠITVE
|
| |
24.01.2010
|
| |
Ne morem si pomagati – že ob ogledu tega filma kakor potem, ob premisleku glede pisanja, se mi nenehno dogaja to, da se mi drug film zavrti preko Knjige odrešitve. Vem, da je to do neke mere zaradi tega, ker zadnje dni zasledujem preteklost »filmov apokalipse«. Ampak ni le zaradi tega. Lovca oblakov Mihe Knifica sem gledal na lanskem FSFju. Narejen je po stripu Tomaža Lavriča. Kljub rahlim naivnostim je zgodba, čisto nasprotje Hollywoodskim copranjem, sveža, polna monumentalnih, ikonskih slik, udarna; Lovec oblakov je pravo vizualno razkošje. Čeprav kratek film, posnet za realtivno malo denarja, se zdaj zdi kot preproga, na kateri recimo Knjiga odrešitve gradi svoje vizualne ekstravagance. Ta sprana kombinacija neba in oblakov. Ta temna slika. Ta prah puščave, v katero se pretvori svet. In dejstvo, da je Lovec oblakov edini film apokalipse, ki nam ne prihrani zadnjega udarca. V luči te podrobnosti se tudi Knjiga odrešitve zdi kot, oprostite, khm, preseravanje.
In ob razmišljanju o preteklosti podžanra sem se spomnil na drug naslov, mnogo slabši film, a narejen po zanimivi predlogi: Poštar s Kevinom Costnerjem (zgodbo je napisal David Brin). Ena od stvari, ki jih zgodba pove, je, da »beseda gradi civilizacijo« - beseda, in širjenje besede. Pomujanje ob pomenu tega stavka mimogrede pove, kaj je najbolj narobe s Knjigo odrešitve. Frazo »beseda je moč« konkretizira. Za ta film beseda nima moči, če ni materialnih posledic – slepi dejansko vidi, božja beseda te dejansko naredi nepremagljivega. Film »ne razume« poante ideje in možnosti širjenja ideje; ne razume, kaj pravzaprav pomeni, da lahko razložimo sebe in svoje vizije naprej; ne razume, kakšne spremembe prinese zapisani govor. Ne razume, da se, kot bi rekel Stephen King, gre za neke vrste telepatijo. VI veste, kaj jaz mislim, če to le uspem napisati dovolj jasno, ne da bi bili v moji bližini, ne da bi se kdajkoli srečali z mano. Govor in pisava sta res neke vrste čudeža... ampak to nima nobenega opravka z religijo.
V tem segmentu film pade. O, sicer je povsem gledljiv, in zvrhan različnih trudov. Denzel Washington, Gary Oldman – izreden prvi ironični dialog med Washingtonom in Tomom Waitsom – vizualizacija, ki izkazuje premislek – akcijske scene. Rad bi videl več od bratov Hughes.
Ampak najprej naj si onadva ogledata Lovca oblakov.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
| |
V ZRAKU
|
| |
16.01.2010
|
| |
Ryanova sestra – torej sestra lika, ki ga Clooney igra v filmu - je tik pred poroko, in njen mož Jim (ali Joe) ima pomisleke. Ryana, ki je sicer med drugim motivator za »razbremenitev od odnosov«, torej človek, sicer neprimeren za podobne pogovore, pošljejo, da stvari uredi. Ko Ryan pride do njega, Jim (ali Joe) pove, da se je vse prihodnje življenje odvrtelo pred njim, in reče nekaj v smislu »poroka je prvi korak do tega, da umrem.« In Ryan mu odvrne nekaj v smislu, »kateri so najsrečnejši trenutki tvojega življenja, tisti v samoti ali tisti v družbi,« iz česar nekako prideta do zaključka, seveda, naj se Jim (ali Joe) pač poroči.
Pred tem je V zraku bil film, v katerem so prav vsi karakterji – vključno s povsem »nepotrebnimi« naturščiki, ki v film ne vnesejo nobene svežine ali »realnostnega efekta«, in bi bilo povsem vseeno, če bi njihove vloge igrali igralci – govorili, kot da imajo v ustih magnetofon. Vse besede kar stečejo. Vse reakcije kar stečejo. Vse ... kar steče. Ob soundtracku. A v tem trenutku magnetofon odpove. Če bi magnetofon deloval, bi opisani pogovor potekal takole – moral bi potekati takole:
Jim (ali Joe):«Poroka je prvi korak do tega, da umrem.«
Ryan:«In zdaj misliš, da če se ne poročiš, ne boš umrl?«
Ampak film je potreboval iztočnico za to, da se »priklopi« na sentimentalizem, in zato goljufa – potreboval je iztočnico, da ob bornem ozadju milijonov nesrečnežev, ki izgubljajo službe, v senci propadajoče ekonomije, postane film, ki si bo v ospredje postavil nalogo, da nauči Clooneya, da »ni dobro biti sam«. In hkrati z njim nas. Zato zadnji kadri naslavljanja smisla. V zraku je film, - zanj bi izredno odgovarjala angleška besedica smug, ki v slovenščini postane preveč raztreščena - ki nas hoče potrepljati po rami, reči, saj bo še dobro, saj ni važno, če imamo ekonomske probleme, le ne bodite sami, in vse bo fajn. Poudariti hočem, da »nimam težav« s sporočilom. Problem je v tem, da film, ki včasih na poceni malomeščanske načine vzbuja željo po ekonomski gotovosti, hoče po drugi strani obstajati le zato, - najti smisel svojega nastanka le zato – da reče, ne bodite sami, in vse bo fajn. Ker mi povsem isto stvar lahko reče teta Ančka na kavici, v dveh minutah, in njej bom bolj verjel, - če je to pomembno – ne le zato, ker jo poznam, ampak tudi zato, ker nima nobenih zlatih letalskih kartic za zastonjske usluge in možnosti, da se k njej usede ter z njo spregovori pilot, ki zgleda, kot da je prišel iz slikanice za petletnike. Da ne rečem, da je glede na recesijske čase kavica s teto Ančko tudi mnogo bolj poceni.
In George Clooney naj bi za to vlogo bil nominiran za oskarja? ZAKAJ?
Da ne končam v tem tonu: film je izredno nenadležen, občasno šarmanten (tudi po zaslugi Clooneya), z občasno zabavnimi dialogi.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
| |
SHERLOCK HOLMES
|
| |
09.01.2010
|
| |
Ideja, da se Guya Ritchieja, avtorja, ki se je »pretvarjal, da je testoronski britanski odgovor na Quentina Tarantina in skozi to pretvarjanje posnel dva solidna zabavna filma, potem pa odfrčal v pozabo, podnaslovljeno kot poroka z egotripom po imenu Madonna«, poveže z opusom Sherlocka Holmesa, mi je zvenela – grozno. Pa ne, kar bi bil fan Holmesa (ali njegovih TV upodobitev); predvsem zato, ker se mi je zdelo, da se Ritchie ne more najti v tem materialu, in še zato, ker se mi je zdelo, da Robert Downey Jr. s svojim ponovnim vstajenjem zdaj grabi vsako bogato franšizo, ki se mu ponudi, in se nahaja na ekspresni poti, da postane ultra dolgočasen – vedno enak.
In motil sem se.
Da najprej uredim vtis: tole je popcorn film z mnogimi pomankljivostmi. Preveč zapleten za svoje dobro, premalo posvečen določenim odnosom, s preveč eksplozij. Tu je še ta podrobnost »namigov na homoseksualnost«. Skoraj bi stavil, da je Guy naročil Robertu in Judeu, da jemljeta svoja lika kot geja, in iz scenarija (vsaj meni) veje ideja, da Holmes in Watson sta geja, samo povedati tega ne smemo povsem naglas. Hočem reči tole: Ritchie »negira« možnost s čustvi obarvanega prijateljstva med moškima na račun »moderne beločrne perspektive na stvari«. Morda se (spet) motim. Ampak kakorkoli – Ritchie ima obenem »srečo«, da več kot namigovati ne more. Producenti mu verjetno ne bi dovolili, da Roberta in Judea snema v postelji. In kar mu ostane na razpolago, je vendarle dovolj, da se njegov film uredi v nekaj zelo posebnega – v pop corn film, ki ga poganja odnos med glavnima likoma. In tu bi se z opisovanjem lahko ustavil; kar se mene tiče, je to skoraj fenomen, in že zaradi tega »kupim« vse ostale neumnosti, ki jih film nebrzdano ponuja. Ampak hec je, da film ponuja še malce – ne veliko, a malce – več. Je solidno odigran – Jude in Robert sta, bi rekel, uživala v zafrkanciji - , scenarij odraža premislek o položaju in možnostih (sposobnostih) likov, je napolnjen z obešenjaško komično energijo ter nenazadnje to nesramežljivo nebrzdanostjo, pa še poudarjen je s fascinantnimi kulisami. Kolikor se mene tiče, vse skupaj zadostuje za prijeten zabaven večer; koruzica z boljšim leskom. In na nek način so mi ljube tudi napake filma – tule vidim priložnost za franšizo, ki se lahko z nekaj dela dvigne nad sebe in pomeni resničen preboj. ... Če bi ustvarjalci imeli namero sfiltrirati »uganko« v bolj »elegantno detektivsko« in nam podariti manj eksplozij, obenem pa dati vsaj en bolj zaokrožen ženski lik, bi nam dali drugi del, kakršnega bi z veseljem pričakoval.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
|
