|
|
|
|
| |
SOCIALNO OMREŽJE
|
| |
28.10.2010
|
| |
Prvo in najbolj pomembno: tole je film za tiste, ki ljubijo dialoge; rafalne, pametne dialoge, ki prihajajo iz ust likov, za katere zlahka verjamemo, da so si te dialoge tudi sposobni zamisliti ter jih, navsezadnje, spregovoriti. Drugo in morda le malce manj pomembno: tole je film za tiste, ki ljubijo odsev sedanjosti in resničnosti v filmu, - in morda tiste, ki se zavedajo ali se bodo znali zavedati, da je virtualna resničnost povsem realna stvar, ki nadvse realno vpliva na slehernika in način preživljanja časa, način življenja. Obenem je film, ki govori o tem, kako se »ideja razvija«. Tretje, morda le še malce manj pomembno: tole je film profesionalcev, kar pomeni, da so kamera, igra ter vse ostalo, kar prištevamo k »tehniki filmanja«, na izredno visokem nivoju. David Fincher je režiser, ki vam lahko zmontira revnejšo kmečko poroko tako, da bo zgledala kot najbolj napet triler na svetu. In Jesse Eisenberg (pa še kdo, tudi Justin Timberlake), so naučeni vlog tako, da se vam bo zdelo, da so rojeni posebej za to, da nastopajo v »socialnem omrežju«. Iz tegale vidika, vidika kvalitete, ima film le en manjko, ki pa je zelo pomemben in zaradi katerega bo marsikomu »precej padel na poslednji sodbi okusa«: igra na karto napačne poante. Mnogo časa je namreč posvečenega temu, da vam pokaže, kako je Zuckerberg, »izumitelj Facebooka«, človek z idejo »iskanja milijonov prijateljev«, inteligenten pasji sin, ki na koncu ostane bogat - in sam. In to navsezadnje ni pomembno. Ne vem in ne morem vedeti, kakšna je resničnost – resničnost zunaj tega filma – toda filmska zgodba pokaže, da Zuckerbergu nikoli ni bilo pomembno, da pridobi prijatelje. Hotel je biti bogat in spoznati veliko deklet za eno noč. In to je tudi dobil. Zuckerberg je človek, ki je ugotovil, da v sedanjosti ne rabiš več igrati kitare, kaditi mehke droge in snemati kvazi kontroverzne videe, da postaneš rocker z veliko grupijk – dovolj je, da se spoznaš na računalnike. »Izumitelj Facebooka« je rocker sedanjosti, in ni poraženec, temveč zmagovalec. Vsaj zase.
Film je dovolj »močan«, dovolj poznavalski v veletoku pripovedovanja zgodbe, dovolj drugih »dobrih stvari« premore, da me kljub tej napaki ne izgubi, a to je že stvar osebnega okusa.
OCENA: 8 / 10
|
| |
| |
| |
REZERVNA POLICISTA
|
| |
21.10.2010
|
| |
Tale je preprosto preveč... »na horuk«. Od Willa Ferella načeloma ne pričakujem preveč, a nekaj gravitacije zadevi doda Michael Keaton, pa še kdo drug. Dovolj, da pričakovanja niso ravno na ničli. Morda so na štirici (na termometru, sestavljenem iz desetih razdelkov). Film se začne kot konec akcijskega filma Michaela Baya: cesta, divjanje, skoki a la misija nemogoče, streljanje... S tem »kot« da želijo ustvarjalci povedati, da se Rezervna policista nadaljujeta, kjer se akcijski filmi končajo: ali kar pomedejo pod preprogo. Pri nikoli omenjenih imenih. Pri neimenovanih. Pri prikritih. Kar je lahko dodelano na različne načine, a v redu – tu je dodelano kot »spodkopavajoča« komedija. Tudi v redu. Težava je v tem, ker film ne sledi logiki ne enega ne drugega (niti tretjega) žanra – nič novega nima za povedati niti o akciji, niti o komediji. Še najmanj pa o motivaciji. Zakaj super policista skočita v svojo smrt? Zakaj lepe ženske ljubijo Willa? Zakaj tisto, zakaj ono. »Give me a reason...« Vraga, ne rabim vzroka, dajte mi nekaj, kar sluti na kaj več kot na sprotno idejo v smislu »o, tole bo pri gledalcih učinkovalo«, pri čemer ideja iz prvih deset minut ni nujno v kakršnemkoli soglasju s tisto naslednjo, kaj šele z ono iz konca filma. Film je le »muhasta« veriga dogodkov, povezana z brezposledičnostjo, sprotnostjo in nepomembnostjo.
Ocena: 3 / 10
|
| |
| |
| |
JAZ, BARABA (DESPICABLE ME)
|
| |
11.10.2010
|
| |
JAZ, BARABA
Tale zapis pišem nekaj časa po tem, ko sem videl film, in pravzaprav sem presenečen, kako in koliko dobrih spominov imam nanj. Na robu priznanja sem, da bi ga zlahka gledal še enkrat – in to je redkost (na račun katere bi moral barabi celo zvišati oceno). Izpade, da je (polikano) barabinstvo zelo naglo mnogo zanimivejše kot »lov na barabe«. Morda zato, ker je mnogo kompleksnejše: potrebno je razmišljati, kak podvig bi pravzaprav bil »najbolj kriminalen«, potrebno je razmišljati o denarju, jemati kredit na napošteni »banki zla«, se ukvarjati z nepotistično konkurenco – hej, zveni kot življenje! In s tem »bremenom« v filmski svet vstopa »manijakalni« Gru, verjetno stranski sinovski produkt družine Addamsovih in enega od okorelih pobeglih zlikovcev iz sveta Jamesa Bonda, obkrožen z intenzivno občudujočimi Podaniki. Zdaj torej vemo, zakaj zlikovci osvajajo svet. Želijo si podanikov: mislite na Gremline, ki niso prav nič zlobni ali grozljivi, ampak simpatične rumene kroglice, bananasti smajliji, katerim je hiper destruktivnost – nedojemanje človeškega sveta? - vsajena naravnost v gene. Kar dobimo, je film, poln nadvse simpatične zlobe, risankasto epizodičen, idejno dodelan. Skorajda popolna »maistream« zabava.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
| |
SCOTT PILGRIM PROTI VSEM (SCOTT PILGRIM VS THE WORLD)
|
| |
10.10.2010
|
| |
Film o življenju, gledanemu skozi fantazijsko lupo računalniških igric – vključno s čustvi, ki so tretirana kot super hitri boji v stilu azijskih borilnih veščin. Vse skupaj asocira tudi na resnično izkušnjo »borbe s preteklo čustveno prtljago«, »borbe z bivšimi zgledi hotene osebe.« V tem prostoru ima film največjo težo. In kar nastane, ima še eno zanimivo značilnost – neke vrste virtualno, »geekovsko« vizualno poetiko. Našteto zveni relativno intrigantno, in tudi je; tole je »film z idejo«. Slaba plat: film Scott Pilgrim proti vsem ne stopi kaj veliko izven kroga opisnih besed, v »nepredvidene« podrobnosti. Bolj kot komentiranja se loteva namakanja v subkulturi, katero »slika«. Kar spet pomeni, da »celostno stoji« na istem tonu pripovedovanja, kot ga imajo filmi Diablo Cody – zveni, kot da poslušate osebo, ki si misli, da je pametna, in je, dokler v temni sobi govori sama s sabo. Ti ljudje »vedo« toliko hitrih odgovorov, da prizemljitve skorajda ni, tudi ko je nekdo poraženec – in dodaten problem je, da nam je kmalu dokaj jasno, kdo bo poraženec in kdo zmagovalec tudi v prej omenjenih bojih. Največji Pilgrimov sovražnik je monotonost. A kakorkoli – od tega določenega režiserja pričakujem še kaj. Za zdaj ni zares razočaral.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
|
