|
|
|
|
| |
JEKLENA MOČ
|
| |
30.10.2011
|
| |
Zabavno je pisati o filmu, kot je Jeklena moč – skozi tak film lahko pišeš preko omemb tisoč naslovov, njegovo zgodbo lahko poveš preko omemb tujih filmov.
Vsekakor se film giblje po zelo znanem terenu. Nekdanji neodgovorni boksar se mora spoprijeti z vzgajanjem neznanega zapuščenega sina, obenem pa poskrbeti za svojo skoraj propadlo kariero. Gre se torej za film o prevzemanju odgovornosti in sklepanju odnosa med očetom ter sinom, poškropljen s »športno« zgodbo poraženca, ki mora premagati šampione, in obenem film, ki se odvija na terenu, ki bi Wall - Eju ter R2D2 ju bil kot roden dom. Nadomestite boksarske rokavice in avte z drugačnimi jeklenimi podaljški. Dodajte ščepec nostalgije zaradi spremembe časov in na koncu obrnite vinilno ploščo – A.I. še ne zmorejo povsem brez človeškega vmešavanja. Teh tematik se film dotakne naglo, a ravno dovolj, da dodajo svoj zven v celoto.
Težave s prav to zgodbo so prav tako dovolj jasne – dogaja se v neke vrste zaprtem svetu, v katerem gigantske robote v svojih rokah drži industrija zabave, medtem ko država oziroma policija nima dostopa. Po drugi strani se ne izpostavljajo tehnološke podrobnosti izdelave robotov – šampiona bo posedovala najbolj bogato industrijsko razvita država oziroma združba, mar ne? Lahko bi rekli, da je Jeklena moč film, kakršen bi bil Robocop, če bi se odločil nastopati v vrtcu: »pustimo kompleksnosti na strani«. Bolj kot karkoli drugega je to otroški film, oziroma film za zgodnje najstništvo.
In oh, ja, naslovov filmov lahko natrosite, kolikor hočete. Jeklena moč ima vso tisto srce, ki ga ponavadi v Transformerjih pogrešamo. Ima katarzo, »športni entuziazem«, kakršnega smo recimo našli v prvem Rockyju. In te besede niso naključje – film tudi s svojim zaključkom izredno spominja na osemdeseta, hočem reči, na čas, preden je kdorkoli videl Rokoborca (The Wrestler), preden je kdorkoli razmišljal o tem, kak bo Mickey Rourke videti na stara leta. (Zdaj lahko razmišljate o tem, kak bo videti Hugh Jackman na stara leta).
A tem pripombam na stran – tole je relativno dodelan film. Zasedba je solidna, in mnoge podrobnosti so v film dodane s premislekom. Zgodba je podana razumljivo, ni izletov v podrobnosti, ki jih je nemogoče pojasniti.
V svojih letih sem s tako znano, a prepričljivo podano pripovedjo lahko zmerno zadovoljen. V najstniških letih bi verjetno iz Jeklene moči ustvaril pravi mali kult, Karate Kida za post 2000.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
| |
KUŽNA NEVARNOST (CONTAGION)
|
| |
23.10.2011
|
| |
Ponavadi sem vesel novega Soderberghovega filma. Ni nujno, da bodo odlični, a avtor v svoje delo prinese razmislek, ki ga mnogi drugi ne zmorejo.
Kužna nevarnost ni izjema.
Velika imena filma umirajo predčasno, čustvenost je zadržana, videti ni nobenih eksplozij ali nasploh posebej velikega kupa denarja, zapravljenega za efekte. (Zapravljen je verjetno za igralce.) In vendar je film Stephena Soderbergha Kužna nevarnost prava paranoična bomba. Pokazati zna, da se okužba se pravzaprav lahko primeri tako naglo, preko tako zelo vsakodnevnih podrobnosti... že izredno »tekoče dogajanje« samega filma vas lahko predvsem asocira na lahkotnost prehajanja določene okužbe.
Soderbergh se zaveda, da se nahaja na mnogokrat prehojenih tleh. Na mnoge načine me efekt Contagion spominja na Žrelo (Jaws). Čeprav je mnogo bolj hladnokrven film – tudi kot skuša sprožiti vaše emocije, ne pritiska na iste tipke kot Žrelo. (Soderbergh nikoli ne bo čustveni manipulator kot Spielberg – ljudi obravnava s preveč hladnokrvnosti in le malo empatije.)
Samosvojost film najde tako, da se usidra v resničnosti, da je sposoben »povedati«, da globalna mobilnost ter komunikacija nikakor nista nujno vsemogočni rešiteljici sveta, temveč prinašata s sabo mnoge ranljivosti, in ko se rane razširijo, ta čislana možnost vsesplošne dosegljivosti pravzaprav - ne pomeni nič. V svoj apokaliptični golaž vmeša Kitajsko, internet, bloge, Facebook in načine, kako enostavno in zaradi relativno nepomembnega vzroka se lahko izjemno delo posameznika uniči – predvsem ravno zaradi cenenosti informacije, možnosti manipuliranja z njo, možnosti izničenja pomena. Pomembnosti čveka pred premislekom. V svetu Soderbergha je internet poleg svojih dobrih plati predvsem prinesel nove možnosti širjenja prepada med vzrokom ter posledico, lepljenja misli posameznikov na mreže iluzij.
Gre se za efekten alarm, ki se gleda kot triler, v katerem je žrtev civilizacija; v katerem je pojem civilizacije dekonstruiran iz več smeri naenkrat. Z dopuščanjem več širine nekaterim stranskim zgodbam bi bil še boljši.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
| |
MORILSKA ELITA
|
| |
15.10.2011
|
| |
Jason Statham je vsekakor postal tiste vrste igralec, pri katerem je ime lika, ki ga igra, postalo absolutno nepomembno in takojšnje pozabe vredno. Hej, to je Statham! Buldoški pogled neotesanega nogometnega navijača, ki je tik pred tem, da eksplodira, robustna drža, ki najavlja, da bo eksplozija škodovala mnogim... Statham premore vse atribute, ali pa vsaj mnogo njih, da ostane zapisan kot tisto, kar je bil recimo Sylvester Stallone v osemdesetih. Čez dvajset let ga bo verjetno spremljala podobna nostalgična fama kot Stalloneja zdaj. Moj problem je, da večino njegovih filmov spremljam s podobnim navdušenjem, kot bi spremljal ponujene B filme iz osemdesetih. Vsa ta maščevanja, pretepi, pobegi, navleke – (kdo bo koga?) – so kot kak obupan piš, ki se je po pobegu iz črne luknje klišejev po naključju izgubil na celuloidu. Film Morilska elita je sicer, da bi se podčrtala njegova pomembnost, poln govora o vojni za olje, in seveda, tu je Clive Owen (predvsem zato, da lahko porečete: «V filmu igra Clive Owen. Z brki. Tom Seleck, zakaj tega nisi preprečil?«). A navsezadnje je en od tistih filmov, ki bi z vztrajanjem na nepremišljenosti (kaj pokazati kdaj, kaj povedati kdaj) še tako glasno resnico spremenil v mrmanje. Dolgočasen niz pretepanj z namenom ustoličevanja, morda dodajanja teže borbeni kroni Stathama, pri katerem vam razlogi za borbo kmalu postanejo povsem nepomembni.
Ocena: 3 / 10
|
| |
| |
| |
TURNEJA
|
| |
09.10.2011
|
| |
Turneja. Zahtevni, nadležni, diktatorski manager vodi »svobodne«, svobodomiselne, intenzivne plesalke (ali lahko rečem na pol striptizete?) po Franciji. Nočni klubi, lokali, ulice, avtobusi, vlaki. In kot da so stvari improvizirane, se pred nami pojavlja predvsem slika tega managerja – zahtevneža propadlih odnosov, razpadajoče družine, na pol zaljubljenega v vse svobode, ki jih prinaša barvitost njegovih sodelavk, a obenem zavedajočega se svojih nesposobnosti – kar ne pomeni, da jih bo priznal – in tudi pomankljivosti teh sodelavk, pomankljivosti njihovega izbora življenja. Ali lahko napišem, da je tole film o izbiri življenja, o poskusu kontrole svojega izbora – ne da bi pri tem zvenel preveč didaktično?; ker če je že karkoli, Turneja ni didaktična. Barvita je. Življenska. Doživeta. Ahh, na eni strani te vitalne in opojne kot rajske ptice tropskih otokov: debelušne striptizete. Na drugi strani osamljenosti, nenavadna dostojanstva, strahovi pred prihodnostjo in preizpraševanje smotrnosti odločitev za življenja, ki so obenem potovanja. Igrani film Turneja, ki je včasih blizu dokumentarcu, je kot bonvivanski vzklik, ki ne okleva pred svojo zrcalno podobo, ne okleva pred podočnjaki in modricami ter starostnimi črtami, ki jih to zrcalo pokaže. Če iščete film kot sredstvo katarze, film z razrešitvijo, ga tu ne boste našli; toda našli boste niz portrtetov, ki kot da spadajo na Toulouse - Lautrecove plakate, in vsaj nekaj v svoji kratkosti, mimobežnosti, človeškosti, pretresljivih scen, ki pridejo ter minejo tako mimogrede kot podobni trenutki v vsakogaršnjem življenju.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
|
