|
|
|
|
| |
TELO LAŽI
|
| |
29.11.2008
|
| |
TELO LAŽI (BODY OF LIES)
Ridley Scott. Možakar ima toliko močnih filmov na svojem režiserskem računu, da jih verjetno še sam ne zna povedati napamet. Tudi njegove manjše, ne tako uspele produkcije, so vsaj »gledljive«. En aktualnejših, slabših filmov je bil Kingdom of Heaven; pa še tam pravijo, da je potrebno pogledati razširjeno verzijo. Bi bilo že kar čudno, če bi lahko s Telesom laži obkljukal še eno »klasiko« – na nek način tega niti ne pričakujem od njega. In ne, film s Crowom in DiCapriem ni klasika, vendarle je preveč neuravnotežen, da bi ustrezal takšnim standardom. Je pa obenem povsem prijetno presenečenje, produkcijsko in vsebinsko nadpovprečen. Je tudi en od mojstrovih filmov, ki se (ponovno) vrača v vode konflikta med islamom in »zahodom«. Spet, presenečenje – da ima Scott, in to ob vseh drugih pripovedovalcih, ki se tako ali drugače lotevajo tematike, to žejo, da pove še, in da je žeja upravičena. Če bi ga vprašali, bi verjetno dejal, naj bi mar Američani ostali doma. A tokrat mu je najmanj enako pomembno, da prikaže, »kje« se konflikt trenutno nahaja in kako se lahko nadaljuje; in še bolj pomembno, da strga maske idealizma iz vseh vpletenih strani. Da prikaže, da se gre za operacije, ki niti z nacionalno obrambo niti z borbo za nafto nimajo več zveze. Pošasti so se utrgale z verige. Nihče več ne ve, komu naj zaupa in proti komu dela. Big Brother je včasih slep. Le redkodko še ima »zakaj« v mislih; vsi so preveč zaposleni s tem, da ne izgubijo prednosti v polčasu.
Največji minus filma je, da je klišejski zaplet stisnjen med tem sporočilom in nekaterimi izrednimi vizualijami kot med Scilo in Karibdo, in da okruški frčijo iz njega kot pesek ob eksplodirajoči bombi. Leonardo DiCaprio ima itak težavo s karakterjem, kot je zanj napisan – že njegova naivnost je precej neverodostojna, obenem pa drži isti kisel obraz izgubljenega Petra Pana, kot že nekaj svojih odraslih filmov nazaj; toda po drugi strani Russel Crowe lepo izgubi svoj fizikus v sliki »tipičnega Američana«, kar daje nekaterim od zadnjih stavkov filma še dodaten poudarek.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
| |
KAJ SE JE ZGODILO
|
| |
22.11.2008
|
| |
KAJ SE JE ZGODILO (WHAT JUST HAPPENED?)
Pred filmom, plus: preteklost vpletenih v projekt je dajala slutiti, da vedo, o čem govorijo. Nevtralen znak: Barry Levinson ni »moj režiser«. Minus: toliko velikih igralskih imen na kupu me zadnje čase predvsem asocira na gnetenje za minutažo pred kamero. Po filmu, rezultat: aaaah.
Še ena od tistih satir, ki zelo dobro ponazarjajo tisto, kar satirizirajo. Izdelano idejo o tem, koga in zakaj je treba kritizirati, nadomešča neke vrste skicirano sovraštvo. »Preteklost vpletenih« je bila očitno bolj balast kot »plus«; občutek je bolj pomemben kot poskus humanizacije karakterjev - ali poskus opisa pomanjkanja humanizacije - gledalcu. Mi moramo biti na isti strani kot avtorji filma – izbire ni. Primer iz filma: če v očitno zanič filmu ubijanje psa pomeni ohranjanje umetniške integritete, sem zagotovo bolj na strani producentke, ki noče v imenu te »integritete« izgubiti denarnega vložka v film.
Ocena 4 / 10
|
| |
| |
| |
KVANTUM SOČUTJA (QUANTUM OF SOLACE)
|
| |
14.11.2008
|
| |
KVANTUM SOČUTJA (QUANTUM OF SOLACE)
Bondova fama traja zato, ker je z vztrajnostjo in nadležnostjo pametno pretvorjena v filmsko DNK. Če govoriš o filmih, prej ali slej omeniš Bonda. Ime je na ustih, v mislih. Sam ogled je manj pomemben. Kakovost se ocenjuje na podlagi tega, če film pametno ponovi nekatere zaščitne znake.
Imam krivoverno priznanje. Nikoli nisem bil preveč nor na Bonda. Ne rabim Aston Martina, martinijev, tehničnih igračk in zapeljevanja, temveč »dober film«; če slučajno vsebuje te komponente, ni problema, če jih ne – mi sploh ni mar.
Zame so bili filmi s Piercem Brosnanom kot posebni efekt, oblečen v tuksedo, ki skuša govoriti z jezikom mladih filmoljubov.
Zato je Casino Royale odkritje. Ker hoče biti – in je - film, ne pa ponavljanje zaščitnih znakov. Kvantum sočutja je manj, a še vedno na isti sledi kot Casino Royale.
Opravimo z eno opazko oziroma poženimo motor iz nje: podobnost s trilogijo o Bourneu. Največja podobnost je v konceptu: avtorji razmišljajo predvsem o tem, kako bi »mož, kot je Bond«, dejansko deloval. Kaj bi opazoval, ko bi se pretepal. Kako bi se pretepal. Kaj bi hotel. V kakšnem odnosu bi bil s sabo – z nadrejenimi – s svetom. Iz tega sledi vse ostalo. Tudi opevane akcijske sekvence – ki pa so, resnici na ljubo, mnogo slabše kot pri Paulu Greengrassu. Morda bi Bond moral imeti takšne, »Greengrasovske«, sekvence – morda še bolj glavobolne; morda ustvarjalci tega ne znajo, morda nočejo. Ni pomembno. Pomembna je celota.
Odločitve zadnjih dveh Bondov so povsem komercialne odločitve – takšne, kot so vedno tudi bile. Čas je vedno nazadnje bil na njihovi strani. Pomislite, kateri veliki »umetniki« nosijo breme svetovne slave. Tisti, ki so posrkali čimveč drugih idej in del.
Zadnji Bond ne le da »posrka« in »popularizira« Bournea, posrka tudi vseh 22. delov franšize, plus psihologijo, moderno senzibilnost do okolja, ter idejo epskega blockbusterja (ker je trilogija). Bond mora tuksedo ukrasti – torej »je lik v nastajanju« - bori se za reveže, zločinec pa ne zgleda kot megaloman, temveč Al Gore, križan z Romanom Polanskim; in njegova ideja bogatenja je zelo realna. Tudi Tomo Križnar bi bil za – filmu bi lahko dejali Vojna za vodo 2.
Stari oboževalci serije se malce križajo – a težko, da jo bodo nehali gledati. Hec je v tem, da bo serija pridobila nove gledalce. A pridobila jih bo z razlogom. Ker je film, ki se, čeprav ali povsem zaradi »komercialnih odločitev«, in kljub nekaterim pretiranim odgovorom, sprašuje, kako in zakaj.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
| |
VIHARNA NOČ (NIGHTS IN RODHANTE)
|
| |
04.11.2008
|
| |
Šarmantna žensko in moškega postavite v osamljeno hišo ob prelestni
plaži. Le kaj se lahko zgodi? Gre se za Richarda Gerea in Diane Lane, za
božjo voljo - saj nimata izbora. Vendar obstaja možnost: triler, horor,
komedija so sestavljeni iz konflikta z okoljem (ali sabo), in zato bi ju v
medsebojno naročje porinilo nekakšno dogajanje. Romanca hoče biti
»nežnejša«, zato – se ne dogaja nič. Največji dogodek je pogled na
nenavadno poslopje, v katerem se nahajata, in tudi ta spektakel ne traja
dolgo. Film Viharna noč ponuja temačen vpogled v ranljiv mehanizem
scenarističnih misli. Sledijo si takole: zdaj se morata počasi spoznati.
Imeti morata bolečo preteklost, ki ni preveč grozljiva za sprejemanje.
Potem mora priti (slaboten) vihar, da imata izgovor za skupen padec v
posteljo. Sledi romantični dan ali dva, neke vrste obljuba, ki jo bo
izpolnil šele konec, in ločitev. Itd. Verjemite, ko sem po desetih
minutah filma sedel v kinu in vedel, da sledi vse tole, sem čutil
bolečino skupaj s scenaristi, le da so oni bolje plačani kot jaz. Dodaten
hec je v tem, da je prav vsakega od zgornjih stavkov možno vzeti kot izziv
in klišeje obrniti na glavo. Tile ga niso vzeli kot izziv.
Ocena: 3 / 10
PETER ZUPANC
|
| |
| |
| |
VITEZ TEME / DARK KNIGHT
|
| |
03.11.2008
|
| |
Nadpovprečen pop corn film – a še vedno me ne razburja. Ker vsi
govorijo o »dobrotah«, naj bo tole zapis o »kvarljivostih«. Najprej,
že od prvega dela sem mnenja, da Cristopher Nolan ne zna režirati akcije.
Scene se premikajo naglo, a zame imajo akcijski prizori le dve izbiri: ali
se mora videti, kaj se dogaja, ali pa mora imeti režiser »konceptualni
razlog«, da se akcija »ne vidi« – pa čeprav je ta razlog na pol
izgovor. (Dober primer drugega je Bournevoa trilogija.) Pri Nolanu
preprosto ne razumem – ne vidim -, kaj se dogaja. Pika. A podoben problem
imam tudi na ravni scenarija: toliko zapletov, toliko likov, toliko idej,
nagrmadenih ena na drugo, da nenehno izgubljam rdečo nit. »Ni stvar v
denarju, ampak v sporočilu«, režiser, zanimivo, »svoje« besede postavi
v usta Jokerja, agenta kaosa, tistega, ki ve, kakšni smo ljudje v resnici
in nam želi pokazati ogledalo, tistega, ki se ukvarja z zločinom tako
nagonsko in neracionalno – kot se proti zločinu bori Batman. Toda tu se
pojavi drug problem; v načinu, kako se zastavlja vprašanje, je impliciran
odgovor, in hitro je jasno, da Nolanov odgovor ni tako zahteven, kot bi rad
bil predstavljen. To je megalomansko vprašanje, vprašanje skrajnosti,
vprašanje kričečih barv zbujanja pozornosti in uničujočih potez,
destrukcija ali ponovno rojstvo ali nič – in odgovor na takšno
vprašanje je lahko le ponovno megalomanski, morda še bolj; in nima
nobenega opravka z vsakdanjostjo, ki jo živimo. Moj največji problem s
filmom je, da mi ni mar, da ga ne potrebujem; da nabere za vesolje
komplikacij, da bi mi povedal nekaj, kar pripada »nehumani izkušnji«. Tu
vmes so, ponavljam, žarjenja nadpovprečnosti, in ti dve besedici ponujajo
drug opis filma: zdi se kot nekaj, rojenega v bolezenski vročici, kot
vroča ozkogledna obsedenost, ki ima svojo hipnotično moč (in zanalašč
ne uporabljam besedice psihopatsko, ker je, tudi v primeru Jokerja,
napačna); je kot sanje, ki jih imaš, ko se v največjem naboju
prehlajenosti znojiš v postelji, in tedaj in še kasneje si misliš, da
»to mora biti nekaj pomembnega«. In v tistem trenutku je pomembno. Ko si
v tisti igri, je močno.
A ko si zdrav, na vse skupaj pozabiš.
Ocena 6 / 10
PETER ZUPANC
|
| |
| |
|
