|
|
|
|
| |
ZELENA CONA
|
| |
24.03.2010
|
| |
Zelena cona je pripoved o točno določenem trenutku v času. ZDA (s prijatelji) je napovedala vojno Iraku, ker naj bi ta imel shranjena atomska orožja; znajdemo se med ameriškimi vojaki, ki na podlagi danih informacij orožja iščejo – in jih ne najdejo. Aktualnost že v tem trenutku, po petih minutah filma, preseže »dobro posneto akcijo in premikanje« - kar je zaščitni znak režiserja Paula Greengrassa – oziroma je takoj najbolj pomembna točka filma ravno ta aktualnost; in že tukaj se pogled na film prelomi na dva dela. Aktualnost ustvari pozicijo »o moj bog, tile so resni, nekaj imajo za povedat in to, kar imajo za povedat, je pomembno!« A druga stran »preloma« je tole: »Ok, saj vem, za koga navija Greengrass, torej je jasno, da tale herojski general zagotovo ne bo našel orožja, tole je torej film o tem, kakšne izgovore je našla ZDA, da je napadla Irak. In te izgovore poznam.« Idejno sem na Greengrassovi strani. Ni mi nikoli dovolj mainstrem in drugačnih medijev, ki bodo debatirali in povedali, da demokracija ni »sveti cilj« (hah, sveti gral), ki ga moraš za vsako ceno kot kak kol zabiti komurkoli po grlu navzdol, ampak naj bi bila orodje... Itd. Ampak zdaj gledam film – in težko mi je gledati film, ki samo ponavlja časopisne naslove izpred nekaj let. Liki so marionete teh naslovov, nesubtilni, okoliščine so vzete iz konteksta (čeprav razumem, da Greengrass hoče, da najprej vemo za dejanje, nato pa ga obsojamo samo po sebi – ampak on se že odloči namesto nas, da moramo dejanje izvzeti iz spleta mnogih vzrokov in posledic)... Ko pridem v takšno situacijo, poskušam (morda nepravilno) razmišljati, kak bi film moral biti, da bi me vrgel; in tu je odgovor preprost. Ali bolj minimalističen (a la Hurt Locker), ali pa mnogo bolj širok, poln informacij, ki jih ne poznam. In še vedno imam rad Greengrassa; še vedno izredno obvlada snemanje hitrega gibanja; še vedno komaj čakam njegovega naslednjega filma; in Zelena cona mi ni »slab« film. Vendar ni tako dober, kot sem se od tega režiserja naučil pričakovati.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
| |
PRESTOPNO LETO
|
| |
15.03.2010
|
| |
Na napačne gumbe mi pritisne že od samega začetka: glavna junakinja je oseba, ki se obsesivno žene za poroko. Idiot. Kaj naj z njo? Kasneje izpade še razvajena, neprilagodljiva, neumna. Da ne bo kdo mislil, nobenih težav nimam z neprijetnimi liki v filmih (je to sploh potrebno poudarjati?) Problem je tole: ustvarjalci filma »hočejo«, celo »rabijo«, da mi je ta lik simpatičen. Če mi ne bo simpatična, ne bom navijal, da doseže svoj cilj, in če ne bom navijal, ne bom žalosten, ko se bo cilj izmaknil, in ne bom srečen, ko ga bo končno dosegla, ergo, ne bom »padel v film«. Uhhh. Kaj pa zdaj? Drug napačen gumb: v petih minutah teka filma vidiš, katero formulo so si filmarji izbrali za predelavo. Navidezno »pravi fant« je napačen, »pravega pravega« bo torej spoznala na poti, na začetku se bosta sovražila, v zadnjem trenutku bo »navidezno« pravi naredil nekaj, kar ga bo spet postavilo na piedestal, ona pa se bo po čikpavzi vrnila na Irsko. Nič nimam proti formulam, ampak formule so okostje: nekaj mesa je treba obesiti na njih. Vse tole je preprosto tako... dolgočasno.
Ocena: 3 / 10
|
| |
| |
| |
V MOJIH NEBESIH
|
| |
10.03.2010
|
| |
Prav pred ogledom tega filma sem bral »Blue Rose trilogijo« Petra Strauba. Sestavljajo jo knjige Koko, Mistery in The Throat. Knjige pokrivajo precejšnje število tematik; začnejo se z Vietnamsko vojno, a kar kmalu postane jasno, da imajo še več za povedati o »Vietnamu otroštva«, o iskanju identitete – lastne ter potem identitete več serijskih morilcev. Vezni lik je Timothy Underhill, pisatelj, - v prvi knjigi se pojavi šele na sredini, a ostane stranski lik, v drugi se le omenja, v tretji je dejansko glavni lik, a obenem je podana informacija, da je prvi dve knjigi napisal »prav on«, in da sta »fikciji« s čustveno resnico, ki je vedno bila povsem njegova. (Igra z nezanesljivim pripovedovalcem). Knjige se dotikajo nadnaravnega, a le z namigi – nadnaravno nikoli ne »prekrije« ostale naracije, ni pomembneje od le te. In čeprav so knjige žanrovsko skorajda neopredeljive, so velikokrat polne groze, prav tako velikokrat pa izjemno polne človeškega dostojanstva in spoštovanja. Na nek način je ta trilogija (zame) najbolj subtilno ukvarjanje z identiteto in (v oklepaju) s serijskimi morilci. Hannibala sem bral enkrat in nikoli več. Straub je mnogo boljši.
Ves ta dolgi uvod iz dveh vzrokov, pod prvič, ker sem hotel nekje omeniti Blue Rose, in pod drugič, ker ne morem reči drugače: ne brat Blue Rose trilogije pred ogledom V mojih nebesih.
Všeč mi je Peter Jackson. Še vedno ga jemljem kot »slikarja« posebnih efektov, in tudi v tem filmu njegove sposobnosti zasijejo, ampak V mojih nebesih je napačna zgodba zanj, ki jo je napačno priredil. Verjetno je najhuje to, da film nima »čustvenega središča«. Prikaz ter ideja »vmesnega prostora« pred nebesi je neumnost. Morilci torej obstajajo za to, da lahko njihove žrtve, srečne in skupaj, držeč se za roke, gredo na piknik v nebesa? Super. Zelo dobro dojemam in vem, da je pisateljica originalne knjige bila žrtev posilstva, in prav kakor v Blue Rose trilogiji (izmišljeni) Tim Underhill, tudi ona posredno piše o svoji izkušnji, v želji, da bi jo »preživela«, »dala iz sistema«. Ampak ona pravi – »ne morem v nebesa, če ne odpustim«, kar predvsem pomeni, da se sili, da bi občutila nekaj, zato, da bi doživela nekaj, česar ni. Čisti limbo. Underhill oziroma Straub preko njega pravi – citiram približno – »breme, ki ga ne moreš nositi na ramenih, moraš nositi na ramenih«; V mojih nebesih pravi: »odpustiti moraš, da si lahko svoboden«. Vidite?; popolnoma obraten pristop. Prepuščam vam, da se odločite, na čigavi strani ste; dovolj očitno je, na čigavi sem jaz.
Film ima druge pomankljivosti... Mnoge igralske izbire so povsem mimo: Mark Wahlberg je boleče neiznajdljiv igralec. Maska »ljubezenske strpnosti«, ki jo ima na obrazu od samega začetka, napoveduje, da mu jo umrlo že šest hčera, ali pa da vsaj ve, da mu bo umrla tale. Saoirse Ronan je boljša, a ne tako dobra, da bi zasijala. Kristus, neizkoriščena je Rachel Weisz, za katero sem mislil, da lahko igra zadnji pozabljeni hidrant v mestu in zmaga. Najbolje jo odnese Tucci, a tudi njegova vloga je le še eno spotikanje v klišeje. Za določene igralce ali scene bi včasih lahko rekel, da igrajo v drugem filmu kot ostali: najbolj to velja za Susan Sarandon.
V mojih nebesih je nepremišljena zmešnjava z občasnimi vmesnimi členi odličnosti, ko jo je mnogo bolje spregledati in počakati na tisto, kar Jackson vendarle zna narediti: dober, verjetno fantazijski, morda pa čisti horor film s črnim humorjem.
OCENA: 4/ 10
|
| |
| |
| |
ZLOMLJENI OBJEMI
|
| |
05.03.2010
|
| |
Zgodi se redko, a še vedno se mi včasih pred očmi pojavi film, za katerega se mi zdi, da je tako dober, da ga bo potencialnim gledalcem vsaka beseda opisa omadeževala. Najbolje bi bilo napisati – dober je – in biti tiho. Tak film je Zlomljeni objemi Pedra Almodovarja. Lahko se grem še skromnih namigov: Almodovar je še vedno sposoben »mimogrede«, sredi glavne, nanizati vejevje raznih stranskih zgodb – kjer se drugi »mučijo« z neko linearnostjo, ki je od prve sekunde naprej povsem predvidljiva, je on baročno lahoten in širokogruden -, v njegovem filmu se nahaja cel panteon drugih filmov; ampak ob tem Almodovar nikoli ni otročje pametovalen, ne tolče se po Tarzanovskih prsih a la Tarantino,- on tega ne počne, da bi vsi videli, kako je pameten, ampak zato, ker to ljubi početi na ta način, ker je to njegov izziv, ker lahko. Ni vam potrebno biti filmski profesionalec, da ime enega od akterjev, Ray X, preobrnete, in dobite X Ray – sploh, če je to karakter, ki je kot očitno »pretirani gej« v mladosti hodil naokoli po setu filma in snemal vse, kar je videl, sploh pa razmerje med mačeho in režiserjem, katerega posnetke je nosil očetu, da bi se vsaj nekje nekomu nekako prikupil. X Ray, ja – »tisti, ki vidi skozi površinskost«. Vzemite tole v sklopu filma: en indic preobrne na glavo poprej povedano, prikazano; isti indic doda pomene filmski zgodovini v filmu; isti indic prilepi ideje na tematiko razmerja med fikcijo in »realnim življenjem«. In o kameri, Penelopi Cruz ter rdeči barvi sploh še nisem začel pisati. Šepet: dober film.
Ocena: 9 / 10
|
| |
| |
|
