|
|
|
|
| |
LJUBEZEN NIMA CENE
|
| |
25.04.2009
|
| |
S spominom na Audrey Taotou v Da Vincijevi šifri skorajda zameglim »vedenje« o tem, kako se njo da posneti. Jeunet je v Amelie menda rabil dneve vaj, da je naše prave kote kamere, da jo je potem znal prikazati kot tisto nagajivo / nedolžno prelepo srnico briljantnih oči, ki je tako očarala svet. Ron Howard verjetno ni hotel, da mu Audrey prevzame film – zato jo je postavil v podrejeni položaj Hanksovi nori frizuri, predvsem pa jo je snemal nekako tako, kot režiser Salvadori v Ljubezen nima cene snema uro z dragulji. Kot objekt. (Jah, upam, da sem objektiven). Hočem reči – že spoznanje, da Salvadori ve, kako snemati Audrey, že to, da ji daje dihati, dvigne stopnjo filma za kakšno raven ali dve. Všeč so mi obrazi – Fellinijevi, takšni iz Gomorre, ali tako »izrazni«, kot je Audreyin; jah, lahko bi gledal filme brez zgodb, oziroma z zgodbami, ki jih pripovedujejo takšni obrazi. Raje kot marsikaj.
Tu je tudi zadeva z Gad Elmalehom. Brez skrbi mu verjameš, da je nerodni naivni natakar, ali pa James Bondovski bogataš – on je v bistvu Amelie filma Ljubezen nima cene. Le da on skače iz ene »vloge v drugo« skorajda prenaglo – glede na to, koga v filmu igra. Tukaj se začnejo negotovosti Ljubezen nima cene. Kar se začne kot romantična komedija, v nekem trenutku postane precej bizarna, lep odigrana, subtilno duhovita ljubezenska zgodba s ciničnim podtonom – ki elegantno spodmakne tla pod konfliktom »vera v ljubezen proti materiazmu« - toda nazadnje začne šepati v oddelku karakterizacije in se konča nepotrebno sladko. Nisem nujno proti sladkim koncem; problem nastane, ker sredina filma zbudi večja, drugačna pričakovanja; tudi ne vem, kako bi se lahko končalo – če ne štejem ideje, da so vedno boljši »previsni« konci kot tisti s piko.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
| |
DIRKA NA ZAKLETO GORO
|
| |
19.04.2009
|
| |
Kaj pove o filmu, če napišem, da sem se večino časa gledanja igral igrico izmišljanja najbolj zabavnega uvoda v recenzijo? Zmagal je tale:«Predstavljajte si gospo, ki že dolgo ni bila pri frizerju. Potem se nekega dne gospa zmoti in namesto k frizerju gre v kino. Ta filma je kot njena frizura.« Uvod do neke mere ni pošten – ne poznam nobene »ne frizure«, ki bi bila vredna toliko denarja kot Dirka na zakleto goro. Ampak po drugi strani besede kot »neurejen«, »površen«, »izmikajoč se kontroli« in »ima slab vpliv na koncentracijo« dajejo kar prave asociacije. Dirka je film za mladino, ki so ga naredili ustvarjalci, ki mislijo, da mladini ni potrebno razmišljati niti za ščepec.
Ocena: 3 / 10
|
| |
| |
| |
LAJF
|
| |
13.04.2009
|
| |
Lajf spada v tisto vrsto filmov, ki bi jih Slovenija lahko bila polna: »nepretencioznih« dram z dodatkom subtilne komedije, ki izhajajo iz psihologije vsakdanjega okolja in rabijo »le« dodelane karakterje in strenirane igralce. Vse, kar se pove, in vse, kar se ne, v Lajfu štima. In čeprav bi filmarjem privoščil več časa in denarja ter s tem tehnike, da bi »pokrpali« sliko, si mnogo bolj želim, da bi tisti z denarjem vložili toliko nujne iskrenosti ter zmožnosti opazovanja v svoje izdelke. Scenaristični tsunami, ki govori jezika sedanjosti ter preteklosti.
(P.S.: Pravzaprav sem hotel ta vikend pisati o navalu avtomobilskih filmov v kina, pa sem se premislil; Hitri in drzni 4 ni vreden časa, Gran Torino pa je sicer »simpatičen«, a je vendale vse tisto, kar sem se naučil v zadnjih letih pričakovati od Clinta Eastwooda. Lajf je boljši.)
Ocena: 7 /10
|
| |
| |
|
