|
|
|
|
| |
ROKOBOREC
|
| |
31.05.2009
|
| |
Naj razčistim najprej s pomanjkljivostmi: prva je ta, da je film, čeprav z dobrimi vzroki, izredno konvencionalen; druga je ta – in to je morda prej le popravljanje nekaterih komentatorjev – Mickey Rourke ne igra v pravem pomenu besede, ampak preprosto »je on« oziroma igra samega sebe. Nisem prepričan, če je to »dobra filmska vloga« v oskarjevskem pomenu besede, sem pa prepričan, da bi raje gledal Rourka – obraz in telo, izoblikovane z določenimi izkušnjami – kako ne rabi igrati, ker »je zgodba«, kot pa sto drugih igralcev, morda celo Seanna Penna z njegovo nenehno vlogo »super empatičnega fundamentalnega liberalca«. (Izraz je sposojen, hvala, Borut, Marijan.)
Vse to je tu zato, da povem, da je Rokoborec dober film – film, ki prej, na trenutke, spominja na kakšna brata Dardenne, kot pa na nekaj, kar vidiš v Hollywoodu. Neverjetna kombinacija malega in epskega, preprostega in kompleksnega, pa tako »realističnega«, da presega vsakršno črno belost. Če je bil Rekvijem za sanje (Requiem for a Dream) film o tisti najbolj »ozloglašeni« odvisnosti, odvisnosti od drog, je Rokoborec o odvisnosti od načina življenja, od določenega desetletja - osemdesetih. Arronofskyjev Randy the Ram je polumetna tvarina, ki deluje na bypass, steroide, votlo preteklost kvazi slavnih figuric, narejenih po njegovem stasu, solarij, barvanje las ter občasno radodajno blondinko, obenem pa je uradno nesposoben »biti na uslugo« povprečnosti, zmožen soočati se z množico le s pogledom preko sijočih pajkic na debelih ritih mišičastih moških. V čast režiserju je, da je sposoben ne le s prvo sekundo filma točno opozoriti na čas dogajanja (z barvami, z zrni slike), ampak tudi »držati se« možnih dojemanj junakov, obenem pa ne manipulirati z gledalcem ter mu dovoliti prosto sodbo prikazanega. Odtod na začetku omenjena »nujnost konvencionalnosti« - karakter, kot je Randy The Ram, ne bo znal drugače voditi svoje osebne odnose, kot jih, ker je sposoben delovati le tako, kot mu narekuje »kultura«, od katere je odvisen; drugačni izhodi zanj ne obstajajo. Kulturni, čustveni in moralni standard so pesmi Van Halena, Motley Crue, Gun's'n'roses (»in ne tega javkajočega Curta Kobaina, ki je vse zapravil, ko jim niti tega ni privoščil, da bi se zabavali«). Leonard Cohen bi bil nerazumljen presežek. Zmagoslavje filma se skriva v tem, da iz tega izhodišča ne sodi – najlažje bi bilo kritizirati, ali pa Rama narediti za zmagovalca; Arronofsky karkoli od tega prepušča gledalcu. Enostavno lahko rečete, da je Ram idiot in popolnoma prav boste imeli, čeprav mu boste »morali« priznati neke vrste splošno človeško, herojsko, redko hrabrost sprejemanja svoje pozicije in smejanja smrti v obraz – ali pa je idiot tudi zaradi tega? - - in tu pride do izraza mojstrstvo v znanju zaključevanja filma, kadra; ne na višku, tik pred svojim slavnim skokom, ne na koncu, ko bo postalo jasno, kaj zdaj, smrt ali slava, ali oboje, ampak na sredini – v letu. Freeze. Zmrznjen. V času.
Ocena: 8 / 10
|
| |
| |
| |
Zlata palma za Beli trak
|
| |
26.05.2009
|
| |
Cannes morbidnosti, Cannes ekstravagance, Cannes šoka, in vendarle, Cannes, ki je, vsaj po sprotnih zapisih novinarjev in komentatorjev sodeč, dal več dobrih filmov kot v zadnjih letih. Nagrad še zdaleč niso dobili vsi tisti filmi, ki so bili omenjani vsaj z delčkom slavospevov.
Mnogi novinarji so že pred koncem festivala tehtali modrost, da je glavna nagrada odvisna od »glave žirije«, in da bi torej tokrat Isabelle Hupert lahko bila naklonjena Michaelu Hanekeju. Ti so imeli prav; Hanekejev film o dogodkih v nemški vasici, Das Weisse Band oziroma Beli trak je dobitnik zlate palme. Velika nagrada žirije je šla filmu Un Prophete Jacquesa Audiarda. Nagrado za življenjsko delo je prejel režiser, ki je po mnenju mnogih naredil enega najboljših filmov festivala, Wild Grass – Alain Resnais. (Res pa je, da je Divja trava eden od tistih filmov, ki je bil deležen tudi povsem obratnih mnenj). Najboljši režiser je Brillante Mendoza za film Kinatay (eden od tistih, ki sicer niso bili preveč goreče omenjani). Nagrade žirije sta dobila Andrea Arnold za Fish Tank in Park Chan - Wook za Bak-Jwi oziroma Thirst. Najboljši igralec je Cristopher Waltz v Inglorious Basterds Quentina Tarantina. Najboljša igralka je Charlotte Gainsbourg v Antichristu Larsa von Trierja. Najboljši scenarij je scenarij Mei Feng za film Spring Fever Lou Yeja. V sekciji Un Certain Regard so bili nagrajeni filmi Kynodontas Yorgosa Lanthimosa, Politist, Adjectiv Romuna Cornelia Porumboiuja, tu sta še posebni omembi za filma No One Knows About Persian Cats Bahmana Ghobadija ter Father of My Children Mie Hansen - Love. Vsi ti filmi so precej visoko kotirali tudi pri sprotnih komentarjih. Ken Loach je dobitnik letošnje ekumenske nagrade za film, navezan na nogomet, Looking for Eric. Avstralski film Samson in Dalila Warwicka Thorntona je dobil zlato kamero (Camera d'or) kot najboljši celovečerni prvenec.
|
| |
| |
| |
MIMOGREDE O CANNESU
|
| |
23.05.2009
|
| |
Tekst pišem, ko se festival lomi malce preko sredine dogajanja, in seveda, ne »v živo«. Letos spremljam izkupičke in komentarje preko http://www.ifc.com/mt/mt-search.cgi?blog_id=113&tag=Cannes%202009&limit=100; ena od tistih strani, ki ni le enoosebna, ampak zbira različne komentarje različnih opazovalcev. Vredno je prebiranja že zato, ker vsaj nekaj filmov, ki jih bom naštel, verjetno ne bo dobilo nagrad, vendar se po dosedanjih komentarjih zdi, da jih bo smiselno iskati na LIFFu, ali pa pač kjerkoli drugje. Tole ni podroben opis – povsem lenobno priznam, da bi v tem trenutku, ob samem startu filmov avtorjev, ki pri nas niso preveč znani, zbiranje kolon informacij, bilo preveč zahtevno. Vendar včasih tudi nizanje naslovov dobro dene in prav pride.
Prav zanima me, kaj se po zgodilo z Bright Star, zadnjim filmom sicer precej časa odsotne Jane Campion – tiste, ki nam je dala Klavir (Piano). To je bil prvi od Canneskih filmov, ki je pritegnil pretežno hvalo, prav tako prvi, za katerega se je ugibalo, da lahko konkurira za palmo. V tem trenutku je moteče le to, da se komentatorji predvsem naslanjajo na »dejstvo«, da je film izredno lepo posnet. (Gre se za biografijo Johna Keatsa, in menda "angleška pokrajina zažari v vsem svojem sijaju".) Kar ne zveni dovolj mamljivo. Toda – za razliko od siceršnjih vsakoletnih komentarjev – je letos izredno veliko filmov »pozitivno« sprejetih; o mnogih se govori vsaj z približnim navdušenjem. Tu je Pixarjeva risanka Up, ki je bila deležna skorajda nedeljenega oboževanja. Večkrat je omenjan No One Knows About The Persian Cats Bahmana Gobadija. Andrea Arnold je bila precej prisotna na hvalospevnih grlih s filmom Fish Tank. Corneliu Porumboiu je tudi pri nas postal relativno znan s filmom 12:08 East of Bucharest; njegov zadnji, Police, Adjective, je bil prav tako deležen precejšnjih hval. (Govori se, da je romunski režiser pravzaprav še »zrelejši« in da je posnel še boljši film, kar "Romunijo še bolj postavlja oziroma jo ohranja v žarišču evropske filmske pozornosti"). Felix Van Groeningen je padel v milost komentatorjev s filmom Misfortunates. Amenabar ima nov film – Angora sicer že skorajda spada v sekcijo blockbusterjev, igra Rachel Weizs, vendar bi naj film ponujal več kot sekcijo naglih reakcij na hitro tekoče scene (in užitek ob pojavi Rachel). Ken Loach ima nov film, navezan na nogomet, Looking for Eric, in zadeva naj bi, čeprav ima še vedno socialne podtone, bila mnogo bolj zabavna kot siceršnji Loachevi filmi. (Pravzaprav me komentarji precej spominjajo na tiste izpred let za film Mikea Leigha, Happy – Go – Lucky. »Optimističen«.) Kamen Malev se pozitivno omenja za film Eastern Promises. Mia Hansen Love za film The Father of My Child. Pedro Almodovar je letos sprejet tako tako; njegov Abrazos Rotos je »kompilacija največjih uspešnic« in morda manj, kot bi od njega pričakovali. Mešane, pozitivne in srednje občutke zbuja Hierro Gabe Ibaneza. Prav tako Wild Grass Alaina Resnaissa. Prav tako mešane, a zelo intenzivno nasprotujoče občutke pa zbuja drug film, ki ga je vsekakor vredno omenjati: Antichrist Larsa von Trierja. MMC RTV Slovenija si je tokrat, ob omembi tega filma, privoščil prav lep spodrsljaj – omenjali so le komentarje o »neužitnosti« filma in podvprašanja v smislu, kaj Trier dela v Cannesu. Očitno tam nekdo Trierja zelo ne mara. Vsekakor je zapis delno resničen – tudi »moja« stran je omenjala podobne reakcije, in še več, reakcije a la »to ni film!«, »ljudje so se onesveščali ob gledanju«, bla bla bla. Druge reakcije so bolj zabavne, »grozen za gledanje, a vsekakor ni dolgočasen«,«ne razumem, za kaj se gre, a a film je izredna vizualizacija« - na nek način je ta zadnja zelo povedna, saj prihaja iz ust Rogerja Eberta, ki zna odlično pisati o filmih, a za njegovo dojemanje videnega nikoli ne bi dal roke v ogenj. Ampak obstaja še nasprotna stran, in to je tista, ki govori o mojstrovini – pa čeprav malce »bolni«. (Film je menda primerljiv z Učiteljico klavirja, ki je srečala Žago.) Nenazadnje je tole postal tisti film, o katerem se na letošnjem Cannesu najbolj govori; in nekateri komentatorji omenjajo, da Trier postavlja nove standarde vizualizacije, če ne kar filma. Morda je tole čas, ko je dobro opomniti, da Antichrist očitno pridobiva sloves še enega Trierjevega filma, ki burka vode; in zanimivo, da komentatorji pozabljajo, da če je Trier karkoli kdajkoli znal narediti, je to prav to – znal je razburkati vode. Kar je samo po sebi dobro za film; za film nasploh in, seveda, za njegove filme. Antichrist zna biti, pa če dobi nagrado ali ne, neke vrste specialiteta.
|
| |
| |
| |
CORALINE
|
| |
18.05.2009
|
| |
Tole je nazadnje postal eden od tistih filmov, o katerih je izredno težko pisati. Najraje bi opravil kar s preprostim vzklikom: Coraline je super, pojdite v kino! Toliko o sposobnosti opisovanja in pojasnjevanja... Redko se mi zgodi, da se tako navdušim nad tehnično platjo filma, kot pri Coralini – še redkeje, da se tehnična plat tako trdno objema z vsebinsko, z zgodbo. Od prvih trenutkov Coraline, ko sem praktično hotel pozabiti na dogajanje, in sem si le želel – kot kak otrok – da mi le »dajo čimveč teh čudovitih detaljnih slik« - pa do (pred)zadnjih trenutkov, ko se zaradi vsebine platno destruktuira v prazno belino, ves čas v bistvu nisem vedel, kaj naj. Uživam v delu Henryja Selicka? Ali se posvetim temu, kar je najprej sestavil Neil Gaiman? Ok, tole je pravzaprav problem – smešen, nenavaden problem - morda edini problem filma – ki se praktično sešteva s težkim občutkom dodatnih očal na nosu, tistih za 3D. Coraline je film, ki vedno zahteva ponovno gledanje. Vedno bo neka nova podrobnost, ki jo bo potrebno uloviti. Ljubim način, kako se stvari in ljudje premikajo; majhne majhne podrobnosti; pavze in tišine, mrak in svetlobe, barve tega filma. Coraline – govorim o načinu animacije - je preklasta, ravna, cotasta, pokrpana, viseča, nazobčana. Nikjer sledi o rahlih šmentano ljubkih zaobljenostih Disneyevega filma ali kockicah sladkorja v vsake pomenu besede nasploh. In stil animacije je prav tak kot odnosi v družini. Ne vem, kdaj je nazadnje vsakdanjost bila tako prepričljiva – v risanki, in to v risanki, ki sicer vendarle zanalašč dramatizira figure. Navajeni smo, da starši, ki nimajo časa, v filmih obstajajo le zato, da se nazadnje naučijo, da si morajo čas za (svoje ljubke) otroke vzeti. (Na to noto je bilo narejenih že toliko filmov, da je zame takoj, kakor hitro to noto slišim, to znak za uporabo izgovorov, ne za pripovedovanje.) Pri Coralini so stvari obratne: ne tako ljubka, čeprav nadvse navijanja vredna junakinja se mora naučiti, da starši pač mnogokrat nimajo časa, in več kot to... junakinja pride v svet, kjer so stvari takšne, kot bi si želela – njej posvečene (in spominjajoče na Deželo Igranja iz Pinochia) – in če bi želela tam ostati za vedno, mora storiti le eno preprosto stvar. Oči si mora zamenjati za gumbe. Tole je film, narejen z odraslo odgovornostjo, znanjem, domišljijo ter talentom, samozavesten in resnicoljuben film o odraščanju - odraščanju z ugotovitvijo, da se svet ne vrti okoli tebe.
Tole je teden, v katerem se v kinih sicer nahajajo Angeli in demoni (precej bos krimič, podoben premnogim drugim), in na večerni projekciji Coraline v Tušu smo v dvorani sedeli trije; predvidevam, da se stvari ne bodo kaj preveč spreminjale. Po Metropolovih izkušnjah z risankami, ki niso Disneyeve, - ali njihovim neraspoznavno podobne – bo v Sloveniji očitno še nekaj časa težko iti v odkup »neodvisne risanke.« Škoda; verjetno imamo srečo, da sploh lahko Selicka gledamo v naših kinih.
Ocena: 8 / 10
|
| |
| |
| |
ZVEZDNE STEZE
|
| |
10.05.2009
|
| |
Praktično vsaka geekovska kritika Zvezdnih stez, ki jo boste prebrali na internetu, obsega poglavje o stopnji osebne navezanosti na serijo. OK, tudi prav. Nimam posebnega odnosa s Star Trekom; serija je bila v mojem življenju »prisotna«, gledal sem nekaj originalnih in nekaj naslednjih TV serij, nekaj filmov, bral nekaj stripov – dovolj, da poznam karakterje, da jih obravnavam z relativno simpatijo. Hec je, da zgleda, da je ravno to tisto, kar J.J. Abramsov film »zahteva« od gledalca – da ni ravno trekie, a da je vendarle nekdo z relativno navezavo na karakterje. Tole je film, odvisen od spominov in čustev. Kar ne pomeni, da je »slab« - po mojem gledanju je najboljši tedaj, ko se stvari premikajo tako naglo, da sploh ne moreš razmišljati, da samo reagiraš; najboljši je tedaj, ko je bolj podoben Vojni zvezd, pomešani z Misijo nemogoče, kot pa Star Treku, ko je Kirk akcijski junak, in ko se adrenalin pumpa zaradi nevarnosti višin. (Ne vem, kaj ima Abrams z višinami, očitno pa najlažje stavi na karto gledalčevega strahu pred padcem). Ne, tole ni »slab« film, zdaleč ni najslabši blockbuster, kar sem jih videl. Največji minus niso notranja nasprotja in »neumnosti« v zgodbi – ki jih je kar dovolj - ; največji minus je nepomembnost dogajanja. Ničesar v filmu nima dialoga s katerokoli osebno izkušnjo – razen izkušnjo gledanja filmov. Kar je v filmu pomembno, je pomembno le za fiktivni svet Zvezdnih stez. Seveda je stvar osebna – kdaj ni? – vsekakor pa je ta faktor tisti, ki med ogledom sproži zehanje.
Ocena: 5 / 10
|
| |
| |
| |
MOŽJE X NA ZAČETKU: WOLVERINE
|
| |
02.05.2009
|
| |
Tale je oboževalce vznemirjal kar nekaj časa. »Slabe« novice so kapljale preko interneta. Skupnost ciljne publike je, kolikor sem dojel, bila bolj ali manj pripravljena na flop. Predvidevam, da bo v ZDA prvi teden obiska relativno dober – že zaradi radovednosti – drugi pa izjemno slab. Pravzaprav sem bil presenečen nad količino obiskovalcev v Tušu – v četrtek, na zadnji predstavi, skoraj polna dvorana. Nisem pričakoval, da bo film kakorkoli odmeval pri nas, in en razlog je, mislim, ta, da ima Hugh Jackman trenutno precejšen zapis v dobro pri slovenski publiki. On je tudi eden od redkih segmentov filma, ki »ne razočarajo«; že zaradi samega truda ga je nemogoče prečrtati, ignorirati. In film?
Nekateri filmi po stripu material »prevajajo« v filmski jezik (prvi Hulk) – za te v bistvu najbolj navijam. Nekateri so pri ponavljanju podrobnosti prav obsedeni (The Watchmen) – za te mi je bolj ali manj vseeeno. Potem pa so tu še tretji – in med te spada Wolverine – ki so posneti tako, da zaradi načina odvijanja zgodbe, čeprav ne ponavlja vseh izvornih podrobnosti, ne moreš nehati misliti na »poceni strip«. To ni pohvala, ali pa vsaj ne povsem; princip zgodbe »prihod novega lika, kul enovrstičnice, pretep in nadaljevanje pregona, skupaj z nekajkratno menjavo pripadnosti posameznikov« - oziroma način, kako definirajo presenečenje, pa način, kako pozabljajo na motivacijo likov - je nekaj, kar pač deluje pri točno določenih oboževalcih okvirjev in oblačkov na papirju; pri filmu, ali pa vsaj pri temlem, daje vtis »uboge pokrpanosti«. »Neizenačenost« je prvi in zadnji vtis; film zgleda, kot da bi ga imel v krempljih, khm, Wolverine. Po nekaj prebranih komentarjih filma se še najbolj nagibam k mnenju, da je krivda pri režiserju: pa ne, da je Gavin Hood slab režiser, bolj mislim, da je tole njegovo mnenje glede tega, kaj oboževalci stripov hočejo ter iščejo. Če bi Gavin bil pisec slabega, mainstream stripa, bi še imel prav – kot režiser pa se moti. Mimogrede, »ljubezen« do materiala ni nujen faktor; »želja« po tem, da se material čimbolj približa pojmu »dobrega filma«, pa je; in če ni te, je zaželjeno vsaj boljše poznavanje pričakovanj ciljne publike. Studio bi se drugič moral prepričati, da imajo takšnega režiserja.
Ocena: 4 / 10
|
| |
| |
|
