|
|
|
|
| |
MORA V ULICI BRESTOV
|
| |
29.06.2010
|
| |
Najprej priznanje. Nisem gledal originala. Prišel je v času, ko so me grozljivke nehale zanimati, in kasneje nisem našel volje, da bi zamudo nadoknadil.
Na podlagi zdaj videnega si skoraj upam reči, da original ne more biti slab.
Ne vem, če je lahko slabši.
Lahko rečete, da je tale Mora v ulici brestov invazija najbolj zadrtega malomeščanstva v kraljestvo sanj. Kako so ustvarjalci lahko tako... tako... tako ignorantski glede potencialov? Živijo v času posebnih efektov. Imajo zgodbo, ki lahko posega v območje »vsega mogočega«, ki vrta zlato žilo vseh, ja, VSEH pripovedi celotne zgodovine človeštva, in s tem orožjem v rokah zmorejo le že videne, dolgočasno zvizualizirane napade na nemotivirano skupino napuhanih, debeloritnih belih najstnikov, ki zgledajo kot odpad filma The Crow, katerim smer akcije spremeni že površen vetrič, in ki so nasploh, no, neumneži? Še osnovnih formul grozljivke se ustvarjalci spomnijo upoštevati le toliko, da je v film naključno vržen »preprost in zlo sluteč otroški napev«, ker to menda samo po sebi »vzpodbudi strah«...ne, nobenega backgrounda ne rabite, to se »kar zgodi«... verjetno, če zrete tem junakom predolgo v zenice, ker potem dobite tudi občutek, da ste na nočnem delu na kliniki za odvisnike od heroina... in to je tudi vse.
Ali pa lahko preprosto rečete, da je film nadvse len – oboje velja.
OCENA: 3 / 10
|
| |
| |
| |
KUHINJA Z DUŠO
|
| |
22.06.2010
|
| |
Všeč mi je Fatih Akin. Všeč mi je, kako se sprehaja skozi žanre. Všeč mi je, kako zna biti resen, in kako zna biti dokumentaren. In očitno mi je zelo všeč kot režiser komedije. Hej, v bistvu že dolgo nisem gledal komedije, ki bi mi bila po izvedbi tako blizu, pisana na kožo. Imate: šefa restavracije, ki se zdi rojen za dekonstrukcijo, in šefa kuhinje (briljantni Birol Ünel), ki bi bolj spadal v cirkus za metalca nožev, in to sta le dva glavnih protagonistov komedije, ki ji lahko rečemo »lahka«, celo »eksploatacijska«. (Ne omenjam posebej brata šefa restavracije, kriminalca z »mehkim srcem«, pa natakarico, ki bi raje bila slikarka, sploh pa ne glavnega »zlikovca«, ki menda seksa z inšpektoricami kot po tekočem traku... ampak ne, ne želim vam pokvariti šale.) Že uvodni kadri potegnejo na plano spomina asociacije na črne krimiče a la Shaft... in nemško mehko erotično produkcijo. Kasneje celo dobite sceno, ki skorajda spada v sekcijo »mehke erotike«, a je potresena s humorjem – in je verjetno ena najbolj komičnih scen v filmu. Kombinacija tega dvojega – eksploatacijske erotike in »duše« - morda pove dovolj o načinu, kako režiser gleda na svet. Film Fatiha Akina je sicer nevsiljiv, preprost, hitro razvijajoč se, neprevzeten. A preprostost je tu predvsem znak razmišljujočega filmarja, ki se zaveda »ključnih klišejskih točk« zgodbe in se zaveda, da zadostuje, če jih gledalcem le namigne. Rezultat je pametna zgodba iz talilnega lonca Evrope, ki ne potrebuje dramatičnih ali drugačnih intelektualij, da bi prikazala sedanjost – in obenem zelo zabavala. Prosim, repete.
OCENA: 7 /10
|
| |
| |
| |
POSLEDNJA PESEM
|
| |
15.06.2010
|
| |
Zelo veliko časa je minilo, odkar sem nazadnje gledal tako frfotav film – ne mislim na »naivne predpostavke« odraslih komedij, ki so mnogo bolj »nezavedno bebave« od Poslednje pesmi. Mislim na »prednajstniško naivnost«, pomešano z odraščajočo odvisnostjo do ljubezenskih vikend romanov, ki zna krasti od »Somračnega« angsta.
Somrak: ker imajo junakinjo vsi radi, sama pa misli, da je tako zelo alternativna, odrinjena od družbe, uporniška in posebna. Samomučeniška gotika. Prvi dan sprehoda po plaži se spotakne ob najlepšega fanta na plaži (tj če ste stari 13 let in je vaš ideal lepote blizu Baywatch arijsko kilavemu). Ne, ni vampir. So pa čustveni vampirji njegovi starši in tudi on je, kot ona, tako, oh, tako zelo čustveno mučen. Pa rad ima živali. Pa nenazadnje je še preklemano bogat (Jane Austen bi se hahljala.) Pomaga ji najti lasten talent in nazadnje še odkriti, da je njen oče po krivem okrivljen nekega kvazi zločina. A v bistvu je film boljši od Somraka – vsaj ne posega v mite, ki jih ne razume. Drži se razumljenega, pa če je tega še tako majhna količina.
Veliko je napisanega o slabi igri Miley Cyrus – ne vem, kaj ljudje pričakujejo, punca je robot, ki bo postala »sex crazy« v naslednjih nekaj letih. Samo še ena od teh zgodb. Ni dovolj pomembno.
Predvidevam, da je vsakdo preko 18 let prestar, da bi ga ta »California pre teen soft love« sploh kakorkoli zanimala, res pa je, da za razliko od mnogih »odraslejših« romantičnih komedij Poslednja pesem vsaj neprevzetna. Ne pretvarja se, da ima kaj za povedati, ko pa v resnici nima ničesar za povedati. Tudi to je nekaj. O, včasih je to veliko.
OCENA: 3 / 10
|
| |
| |
| |
KAPITALIZEM: LJUBEZENSKA ZGODBA
|
| |
09.06.2010
|
| |
Nikoli nisem bil res nor na Michaela Moorea, a po drugi strani sem vedno našel nekaj pri njemu, kar lahko cenim. Od Bowlinga naprej sem se zavedal, da Michael odpira pot premnogim filmarjem dokumentarcev. Nikoli nisem maral tega, da zmore za ceno dramatičnega rezultata žrtvovati vsaj delček resnice, oziroma tega, da nekatere stvari razišče, a druge pusti polodprte. Okoliščine zunaj Amerike v njegovih rokah naglo postanejo prerožnate. Poenostavlja. In končni izdelek je odvisen od razmerja med poenostavitvami ter resnicami, pa od njegove posvečenosti tematiki.
Pred kratkim sem gledal The Cove, Skriti zaliv, ki je en od tistih resnico razkrivajočih dokujec, ki verjetno brez Moorea ne bi ugledali luči sveta. Film je dobil oskarja! In jaz bi ga lahko po petih minutah previl naprej in šel spat. O, fotografija je lepa, vsi so »požrtvovalni«, a še preden pomislim, da mi določene stvari pri njihovem samozadovoljnem pristopu niso všeč, je pomembno tole: po petih minutah ogleda sem si lahko rekel, »aha, tile so za delfine, tisti drugi so pa proti delfinom,« - - - in kak razlog sem še potem imel za ogled filma? Izdelek nima nobene podrobnosti, ki bi »vlekla«; dolgočasno predvidljiv je.
Karkoli je Moore v Kapitalizmu, vsekakor ni dolgočasen. Še vedno dobimo vse, na kar smo navajeni od njega: nekaj poenostavljanja. (En od novinarjev, ki poroča z Wall Streeta, reče, da ne verjame v demokracijo in jo primerja s situacijo dveh volkov, ki se prepirata, kdo bo imel ovco – rad bi videl, da se Moore posveti še tej ideji). Nekaj glorificiranja tujine. Nekaj »nepotrebnega« religioznega pridiha. A obenem dobimo »zgodbo o Ameriki in kapitalizmu«, ki se gleda kot bogata, pulsirajoča, pomembna drama, pomešana s trilerjem; drama, polna včasih skoraj neverjetnih podatkov. Korporacije, ki lahko v svojem imenu zavarujejo uslužbence in v primeru njihove smrti dobijo milijone, o katerih družina ne ve ničesar!? Hah, to je samo ena od poslastic.
Moore je spet posnel film, ki morda »pripovedovalsko goljufa«, a s svojo socialistično podpihovalno noto vsaj »prebuja«, če drugega ne, k premislekom in preverjanjem. Iggy Pop na začetku filma v Louie Louie zapoje:«Zapravljajo denar, da snemajo filme o katastrofah« - Moore ni zapravil veliko denarja, a je vendar posnel »film katastrofe«, ki mu posebni efekti recimo filma 2012 ne segajo niti do stopal. Ko bi našel še premišljene rešitve na probleme, ki jih zastavlja, bi bil tole morda film leta.
Ocena: 7 / 10
|
| |
| |
|
