|
|
|
|
| |
IZVOR
|
| |
28.07.2010
|
| |
Spet sem na tistem položaju, ko se moram truditi, da ne bi namesto o filmu pisal o pisanjih drugih o filmu. Zakaj kritiki »padejo« na Izvor?
OK. Res je, da se ustvarjalci igrajo s koncepti o spominu, sanjah, željah po »vdoru« v intimo druge osebe, nemogočnostjo tega... in to so koncepti, ki so preprosto na višjem nivoju pronicljivosti kot večina »poletnih blockbusterjev«.
Ampak, hej, tako malo je potrebno, da se znajdeš na višjem nivoju inteligence od poletnih blockbusterjev.
Popolnoma jasno je od prvega trenutka naprej, da se bo šlo za film, ki nas bo preigraval – v smislu, da naj ne bi vedeli, kaj je res in kaj ne, kaj je realnost in kaj sanje. Že ta »tema« - odločitev za to, kaj je »pomembno« - ni preveč zanimiva. Prav tako je jasno, da če je režiser tak, da količkaj da nase – in Nolan je tak režiser – bo konec negotov. Da bi me potegnilo naprej, bi moral film imeti dovolj detajlov, dovolj izgrajenih likov. Pa tega nima. Na nek način sem postal odcepljen od filma že na samem začetku, ko junaki rečejo, da »je nemogoče ali vsaj težko vcepiti idejo v osebo.« Hotel sem zaklicati, Hej, Nolan, zbudi se! Živimo v svetu, ko so vsakovrstne ideje vcepljene v vsakogar dnevno. Preko tega učinkuje ekonomija. Preko tega učinkuje politika. Zakaj si izmišljaš tako vehemente labirinte, ki potrebujejo ZF, ko pa se vse to dogaja sedaj in to na mnogo bolj enostaven način? In še jaz v tem trenutku pretiravam. Vcepljanje se dogaja s pogovorom. Z branjem. S ponavljanjem besede. S ponavljanjem slike. Ne z vsem tem katedralno nemogočim zidanjem stolpov iz kart. Tu se film zame na nek način konča.
Nolan zame postaja mojster spreminjanja preprostih vprašanj v filme, ki pokajo od prenapete zakompliciranosti ter občutka krivde. Izvor je druga verzija vprašanja o »piscu, ki je sanjal o metulju, in po prebujanju ni vedel, če je metulj, ki sanja, da je človek, ali obratno.« Če ste prebrali ta stavek, ne rabite gledati Izvora.
A da se napisati več. Kako so dogajanja v filmu predvidljiva. Kako so dialogi leseni (da je ekipa profesionalcev »uspela« v svojem načrtu, razumemo po tem, da navidezna tarča na koncu glasno izjavi.«O, oče je hotel, da sem sam svoj človek.« O moj bog, naivnost.) Kako je definicija besed motna: film ne razlikuje med sanjami, sanjarjenjem, željami, spomini. Kako je psihologizacija oseb malomeščanska. Kako je čudno, da v filmu o sanjah ni nobenega seksa niti želje po seksu. Ajajaj! Kako je zanimivo, da tedaj, ko scenarist polaga besede v usta junakov, in ko naj bi junaki govorili o sanjah, imam pravzaprav občutek, da govorijo o filmu in montaži – zagotovo pa ne o življenju.
Jah, geekovski film pač – zame očitno drug svet.
Ocena nad povprečno je tu predvsem zaradi ambicije.
Ocena: 6 / 10
|
| |
| |
| |
ODRASLI
|
| |
19.07.2010
|
| |
Če po vsem tem času gledanja filmov seštejem reakcije na posamezne filme Adama Sandlerja, je rezultat pretežno dokaj jasen. »Pozabi.« To je sicer slab odnos za čas pred ogledom njegovega zadnjega filma, toda pomoči ni. Zadevo še poslabša branje sinopsisa Odraslih: po branju se namreč zdi, da je Sandler dobil idejo, kako mnogo bolj poenostaviti svoj prejšnji film, Komiki, ter obenem oditi na plačane počitnice s prijatelji. Ne pretiravam – film se gleda točno tako: kot da je nekdo imel zastonj dopust na vaš račun in vam za darilo poslal posnetek v stilu domačega videa.
Slogan filma, »Živeti brez obžalovanja!«, se lahko bolj ali manj prevede kot direktno vabilo »krizi srednjih let«, a v trenutku, ko Adam Sandler vstopi v film, kot da je pravkar prišel iz jutranje kavice v Starbucksu – in kot da še vedno misli le na to kavico – se lahko zavedate, da je tovrstno spoznanje mnogo predaleč od njegovega dometa. Ne le mnogo predaleč od njegovega dometa, temveč svetlobna leta daleč od poskusa uporabe, kaj šele definicije besede »premislek«. S tem nočem reči, da ne verjamem v »intuicijo«, »občutek za atmosfero«, »surovi talent« na kateremkoli področju, ki »ne prenese« trpanje v kliše zapleta, ali »krvavo iskrenost«. Vse to so lahko povsem legitimni nadomestki za »racionalni« pristop k filmu – in verjetno sem katerega še pozabil. Toda Odrasli nima niti pičice česarkoli od naštetega. Lahko ga skoraj okličite za eksperimentalni film, in morda prav škoda, da se Sandler ni odločil, da kar postavi kamero in snema... snema... Efekt verjetno ne bi bil kaj drugačen, le Sandler bi lahko rekel, da je umetnik. Poskus ločevanja stvari Odrasle postavi v tabor »zaželenih« komercialnih.... neumnosti. «Ločevanje« namreč pomeni – »filtriram, ker bi rad povedal, poudaril točno tole in tole.« In če nimaš česa povedati, si v težavah. Tale film je tako zelo v težavah, da tega pravzaprav nočete vedeti.
Ocena: 2 / 10
|
| |
| |
| |
PREDATORJI
|
| |
15.07.2010
|
| |
Moški se zbudi med prostim padcem, in medtem ko njegov obraz blesti od šoka, in se zemlja približuje, skuša najti način, kako preprečiti raztreščenje. Ena od naših največjih nočnih mor – neskončnega padanja – je uvod v zabaven žanrski, akcijsko grozljivi poklon, nadvse očitno delan z dojemanjem in ljubeznijo, z znanjem ter trudom, s pošteno srčnim pumpanjem krvi. Če bi film ocenjeval le na podlagi tega uvoda, bi dobil vsaj osmico, - oziroma bi se to zgodilo, če bi film lahko ostal na ravni ali nadgrajeval uvod. »Seveda« je to nemogoče. Sledi padec. Na nek način prav tisto, kar je navsezadnje »dobrota« filma, pomeni tudi »slabost«. Film trpi predvsem na račun zaprtosti dialogov ter mišljenja junakov v jeklene rešetke »akcijskega nasilja«. Čez čas se počutim kot mala steklena kroglica, zaprta v kletki – kot pinball – potisnjen vedno v iste kote z istim razlogom – ker je tako malo možnosti glede tega, kaj bodo liki rekli, kako bodo reagirali. Hočem reči: če bi si ustvarjalci upali dati svojim likom več značilnosti ter misli izven klišejev, če bi jim dali dihati kaj drugega kot hlape krvi, bi lahko film bil naravnost odličen. Tako pa film, sploh nekako od sredine naprej, popusti v ritmu, in ga komajda ponovno najde, pa še tedaj »ostajamo na istem terenu«. Adriena Brodyja je pravi užitek gledati, kako renči, kremži obraz, in nasplošno najverjetneje tudi on uživa v tej vlogi; dejansko ji daje »meso«. A scenarija tudi njegovo delo ne more povzdigniti.
Poudarjam: če bo kdorkoli nadaljeval delo s tole franšizo, še vedno upam, da bodo to Rodriguez & co.
Ocena: 5 /10
|
| |
| |
| |
MRK
|
| |
06.07.2010
|
| |
Zapisoval sem si takole:... eno dekle bo organiziralo zabavo... drugo dekle je »zaljubljeno«, a se kljub fantovim predlogom noče poročiti... njen oče ni prepričan, če je njen izbranec pravi... ona ni prepričana, če je njen izbranec pravi, ker obstaja drug fant, ki rad hodi brez srajce, in trdi, da je ona zaljubljena vanj – poleg tega pa tisti prvi fant menda »sploh ni živ!«.... in nekje v Seatlu se odvijajo umori, ki »morajo« biti, ker jih film pač kaže, povezani z vsemi temi liki... potem drugo dekle hoče seksati s svojim izbrancem, verjetno zato, da bi prenehala misliti na tistega mišičastega brez srajce, a on noče, ker se preveč boji zanjo... (zdaj že vem, da ji v naslednji knjigi zaradi seksa skoraj polomi kosti)... (in vem tudi, da »imprinting«, o katerem govori drugi fant, in ki menda pomeni, da »je ona njegova gravitacija«, oziroma pomeni »zaljubljenost«, ali kaj?, no, da ta imprinting ta drugi fant izvrši na dekletovem dojenčku – in to mi ne sme biti ne smešno ne strašno... in ko rečem imprinting, ne smem misliti na pse, ki lulajo na šop trave... in ne smem biti ciničen)....
... in potem sem si nehal zapisovati... film neha z logiko vsakič, ko ima priložnost pasti v nove razprave tipa: jaz te hočem – ljubim te – v resnici ljubiš mene – koga sploh ljubim – ipd ipd. Je dve uri dolgo rajcanje in odločitev; bi ali ne bi, oh, koga sploh bi, oh pa kaj sploh bi. Trpljenje mlade povsem neartikulirane Wertherice. Je nizanje velikih planov vročih mladih obrazov z gotskimi večnimi emocijami, za katere mi ni mar, in predvsem kazanje zmedenega obraza junakinje, ki nikoli ne reče ali naredi ničesar, da bi pokazala, zakaj je tako pomembna, da bi zaslužila tolikšen vpoklic »dveh ras« in vampirskih novorojenih sovražnikov.
Pravijo, da je boljši kot predhodnika – nisem prepričan, če je boljši od prvega dela, ki je kazal enako razumevanje in resnost vkorak s humorjem glede tematike »trpljenja mladih«, a morda je res, vsekakor je manj neumen kot drugi del. Kar ne pove veliko. Še vedno je, če ti je težko »investirati« v te like – in meni je težko investirati v te like, ker v resnici noben ne naredi ali izreče ničesar fikcije vrednega – predvsem izredno dolgovezen.
Ocena: 4 / 10
|
| |
| |
|
